Predme najprej položi natisnjen zapis z družbenega omrežja, katerega avtor je nekdanji poslanec in razvpiti tržiški župan Pavle Rupar. Ta je v državnem zboru pred 17 leti že pozival k pregledovanju mednožja dveh poslank. Zdaj je svojo fascinacijo z mednožji spet obudil v javnem govoru in jo povezal s fotografijo Tanje Fajon, na kateri stoji zelo na široko. A gre za očitno fotomontažo, pravi Fajonova, ki je zadevo že predala odvetnici.
O ukvarjanju z vašimi nogami sem vas gotovo hotela vprašati, a po temle Ruparjevem zapisu vas pač ne bom vprašala, ali ste se ob komentarjih pošteno nasmejali ali zgrozili. Zmontirane fotografije so laž, in to mora boleti!
To je postalo tako neverjetno, zapisi pa tako ogabni, da me je groza. Fotomontaž, takšnih in drugačnih, je grozljivo veliko. Bolj je skrb vzbujajoče, ko to počno večinski mediji in politiki ter to delijo na družbenih omrežjih. To je zelo nevarno. Tokrat gre za seksistično, šovinistično izjavo nekega politika, in včasih imaš občutek, da je res vse sprejemljivo. Ampak ni! Žaljenje žensk v aktualnem političnem boju … Nisem še bila priča tako nizkim udarcem in tudi v družbi je ogromno šovinistične retorike. To me preseneča in žalosti. V Sloveniji tega prej nisem občutila in prvič iskreno pogrešam, da v politiki ni več žensk, prav pogrešam jih tudi na drugih vodilnih položajih. Saj jih razumem – ker je tako umazano, podlo, nizkotno. So za to kriva družbena omrežja? Ali se to dogaja zato, ker na to pristajamo in dopuščamo? Samo spomnimo se izjave predsednika vlade, ki je dvema novinarkama dejal prostitutki, bil kaznovan, a se nič ne zgodi. Kaj v takem primeru storiti drugega kot podati prijavo zaradi razžalitve? Ampak čustva so sprožena, in to se po družbenih omrežjih bliskovito širi.
Med soočenjem sem vašo nogo seveda opazila, a opazila sem tudi čevlje Alenke Bratušek in znam povedati, kakšne barve so bili vaši – ampak take stvari pač opazim in moda me zanima.
Kot ženska tudi veste, da je v visokih petah zelo težko dve uri stati za govorniškim pultom.
Ja, tudi jaz bi se nenehno prestopala …
In iztegovala nogo enkrat v desno, drugič v levo. (smeh) A moramo zdaj v supergah prihajati v studio? Garderobe zaradi tega ne bom spreminjala in nočem se odpovedati ženskosti. Taka sem, rada sem urejena in nič ni narobe, če ženska ostane ženstvena, a hkrati močna ter trdna. Še veliko bomo morali narediti, da bomo ženske enakovredne moškim tudi v tem oziru – kako nas obravnavajo kot javne osebe. Tudi same se bomo morale bolj zaščititi.
Sem pa v zadnjih dneh precej razmišljala o tem, da se moramo v nekaterih poklicih še vedno bolj dokazovati. Še vedno nam ne pripisujejo dovolj odločnosti, moči, se o tem vseskozi sprašujejo, dvomijo o tebi, ali boš znala udariti po mizi, dvigniti glas. Po naravi res nismo take, a raziskave kažejo, da so prav ženske v zdravstveni krizi zaradi svoje empatije lažje nagovarjale ljudi in bile s pomirjujočo komunikacijo uspešnejše. To dokazujejo Nova Zelandija, Nemčija in Finska. Tudi v vojnih razmerah se je izkazalo, da so ženske boljše pogajalke. Še danes verjamem, da je kombinacija moškega in ženskega principa najboljša – ženske v politiko gotovo prinesemo bolj pomirjujoč pristop. A to ne pomeni, da ne znaš biti odločen ali da ne znaš udariti po mizi. Upam, da bomo v Sloveniji prišli do trenutka, ko bomo imeli v vladi polovico žensk – a ne zaradi kvot, temveč ker smo sposobne, strokovne in ker znamo delati.
Res je, da znamo ženske biti tudi bojevite ali celo komolčarske – ker nas je malo in se včasih prerivamo med sabo. Z redkimi ženskami v slovenski politiki sicer nimam slabih izkušenj, prav nasprotno – z Alenko Bratušek se najlažje razumeva, pa sva karakterno kar zapleteni oziroma samozavestni.
Človek bi se ob tem stampedu verjetno najraje nekam zavlekel? Najbrž bi vam odleglo po kakšnem potopu, recimo?
Ja, to je ena mojih strasti že 15 let. Po naravi sem precej adrenalinski človek, moja izkušnja z boleznijo me je malo prizemljila in sem šla v druge skrajnosti. Nenehno se trudim dokazovati, bodisi profesionalno, zasebno, v športu. Začela sem hribolaziti, se potapljati, zelo rada se ukvarjam s podvodno fotografijo, imam več licenc in ne mine leto, da se ne bi šla vsaj za en teden intenzivno potapljat. Takrat smo s potapljači cel teden na ladji in gre za športni tempo z zgodnjim vstajanjem, tremi potopi na dan, z nič alkohola. Včasih me kar odnese, da bi se potopila še dlje, kot bi smela …
Verjetno je pri potapljanju zelo pomembna glava?
Da, in izkušnje – da znaš obvladati svoje telo. Kadar začutiš, da ti mogoče zaradi nečesa ni povsem prijetno – naj bo to globina, tema, mraz ali pa se nisi dobro naspal, nimaš prave energije – je bolje, da ne greš globoko ali greš celo iz vode. In nikoli se ne potapljaš sam, to je zelo timski šport. Opažam, da sem z leti postala ne toliko pogumnejša, ampak da znam bistveno bolje obvladati stiske pod vodo. Potapljanje je tudi meditacija, saj je zelo pomembno dihanje. Če začneš dihati prehitro, dobiš občutek, da ti zmanjkuje kisika, kar je pod vodo zelo nevarno. Kadar čutiš porajanje tesnobe zaradi česarkoli, začneš dihati hitreje, srce hitreje bije in takrat bi najraje potegnil kisik iz ust – enkrat sem bila skoraj na tem. Oči se ti razširijo in na srečo me je nekdo videl ter prijel za roko, umiril dihanje.
Kako vam te veščine pomagajo v vsakdanjih bitkah?
Da poznaš svoje telo in kje so tvoje meje. Pred leti sem šla na Kilimandžaro in izkušnja, ko si en teden brez vode za umivanje, na mrazu, zaradi nadmorske višine težje dihaš, se počasneje giblješ, te nauči prepoznati svoje meje, česa si zmožen, kako se odziva telo. Zelo veliko je v glavi in pripravah. Potapljanje je pa posebna strast, sledijo pogovori s prijatelji o ribah, o tem, kaj si videl, dobro spoznaš podmorski svet. V Jadranu, kjer se potapljamo vsako jesen, opažamo vsako leto manj rib, veliko je smeti in plastike, včasih kaj tudi odnesemo ven. Sicer je pa mir, zelo lep mir. Ko lebdiš na vodi in slišiš samo svoje mehurčke in v tem začneš uživati, se zgodi svet zase.
Se kdaj v teh norih časih predvolilne kampanje v mislih preselite pod vodo?
Velikokrat! Sem zelo nespeča, morda ravno zaradi adrenalina ali ker se mi nenehno kaj dogaja, ne morem zaspati ali pa se zbudim sredi noči. Takrat za umiritev preusmerim misli na potapljanje, morje, vodo, razmišljam o tem, kako se oblečem v potapljaško opravo in skočim v vodo. In potem poskušam zaspati.
Me pa v tem obdobju kar mori, ker za šport nimam časa. In to pogrešam. Včasih sem pogosto tekla, to sem skoraj opustila. Med vikendi poskušam osvojiti vsaj kakšen hrib v okolici Ljubljane, saj sem zelo rada v naravi, ne maram zaprtih prostorov, fitnesov. Igram pa tudi tenis in zadnji mesec imam novega trenerja – iz Ukrajine. V Slovenijo je s svojo sijajno mlado družino prišel s pomočjo teniške zveze. Je odličen trener in zaradi njega se učim še malo ukrajinsko.
Dejali ste, da ste sproščeni, udobno se počutite na tem položaju, ste brez nahrbtnika, torej ne čutite bremen preteklosti. Zdaj je (še) čas, da priznate svoj največji greh, recimo.
Glede sproščenosti bi rekla, da poskušam skozi vsak dan iti z dobro energijo, saj se zavedam, da jo moram dati ljudem okoli sebe. Po naravi sem bolj optimističen človek, zato poskušam kampanjo vzeti kot izkušnjo, priložnost in odgovornost, ne kot svojo bitko dokazovanja.
V profesionalnem življenju kot političarka nimam grehov, velikih zagotovo ne. Precej neobremenjeno sem vstopila v ta prostor. Dvajset let sem delovala v tujini, zato tu nimam povezav, nisem od nikogar odvisna, nikomur mi ni treba nič vračati. A mi je ravno zaradi tega mogoče malce težje – ker bi mi povezave marsikdaj pomagale.
Domnevam, da se je zaradi položaja predsednice pomembne politične stranke bolj kot vi spremenil odnos drugih do vas.
Res sem lani dopolnila abrahama, a bolj čutim, da sem se v letu in pol postarala zaradi bremena in odgovornosti. Ogromno ljudi goji do mene pričakovanja. Tako kot v gospodarstvu je tudi v politiki tako, da si tam, dokler si dober, si pa tudi hitro minljiv. Zavedam se, da ko mi ne bo šlo več dobro, bodo hitro našli naslednika. To je breme, ki te postara, si utrujen, izčrpan, ampak mi po drugi strani ljudje, ki mi zaupajo, vračajo veliko energije.
Da bi name drugače gledali prijatelji, to pa ne, ker skušam profesionalni in zasebni svet ločevati. Veliko prijateljev imam v tujini, in ti se niso spremenili, temveč me vsak drugi dan kličejo ter sprašujejo, kako mi gre. So moji največji navijači (iz različnih držav). Tudi moji prijatelji v Sloveniji bodo to ostali, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mano. Veliko mi pomenijo.
Pred devetimi leti ste spregovorili o bolezni, obliki krvnega raka. Na začetku so vam napovedali, da vam bo v primeru uspešne presaditve kostnega mozga ostalo še sedem let življenja.
Ta moj krvni rak že več kot 20 let živi z mano in me je gotovo spremenil. Danes bi rekla, da v dobrem smislu. Naredil me je močnejšo in obrnil prioritete v življenju. Imela sem priložnost za presaditev kostnega mozga v tujini, a so se hkrati za mojo obliko levkemije pojavila tarčna zdravila. Zavestno sem se odločila, da ne grem na presaditev, ker so bili izzidi zelo slabi – zelo visoka umrljivost. Tako sem pristala v pilotni skupini za tarčna zdravila, in to v javnem zdravstvenem sistemu. Ta mi je v Sloveniji omogočil, da sem prišla do najboljših zdravil in zdravnikov. Preživela sem bistveno dlje od napovedi. Neki zdravnik mi je dejal, da vsako leto, ki ga preživiš, gre znanost naprej in tvoje možnosti so boljše. Zato je tako pomembno, da vlagamo v znanost, raziskave, razvijamo medicino, zdravila in da ljudje čim prej pridejo do diagnoz ter nato ustreznega zdravljenja.
Ali veste, o čem se v veliki meri vrti pogovor za omizjem generacije od 30 do 40 let? Kaj jih najbolj skrbi?
Ne pogovarjajo se veliko o politiki. Stanovanja in službe, to jih skrbi. Prav pomislila sem na nekaj prijateljev, ki se sprašujejo, ali bodo imeli dovolj velik dohodek, da si v prihodnosti financirajo stanovanje, družino. Kreditni krč, ko je Banka Slovenije omejila posojilno sposobnost, zelo vpliva na mlade. Za mlade družine so poleg služb glavna skrb posojila za stanovanja. Zdaj, ko se višajo cene hrane in energentov, postaja to velika skrb za družine z nizkimi prihodki.
To ni več samo težava tistih z najnižjimi plačami, ampak se od plače do plače komaj prebijejo že tisti s povprečnimi. Stanovanja pa so res ogromen problem, ki ga mnogo premalo naslavljamo.
Stanovanjska politika je bila predolgo – pri vseh vladah zadnjih let – preveč prepuščena prostemu trgu. V Sloveniji pa še vedno mislimo, da je bolje imeti svojo nepremičnino, in imamo več kot 90 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti. To so velike nepremičnine, ki so bile zgrajene za cele družine, danes pa jih je drago vzdrževati, starejši so v njih sami. Poskušali smo spisati zakon, kjer bi lahko razpolovili drage najemnine v Ljubljani in poskrbeli za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj, da bi s posojili ter jamstvi ljudje lahko prišli do njih.
Če pogledamo vso Evropo, ki je zelo bogata celina, smo v zadnjih letih ustvarili ogromne razlike. Na eni strani velik sloj bogatih in na drugi mnogo revnih, vmesni sloj je kar izginil. Najti moramo način, kako odpraviti neenakosti – bodisi s progresivnim obdavčenjem tistih, ki ustvarijo več in imajo več kapitala. Samo pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju imamo popolnoma nesolidaren način plačevanja, saj tisti z izjemno nizkimi dohodki plačujejo enako kot tisti z visokimi. Koliko imajo prvi od javnih zdravstvenih storitev, je pa vprašanje. Neenakosti so se v zadnjih letih pri nas zelo poglobile.
Visoki računi za elektriko so premnoge spravili v obup, meni pa se zdi nedoumljivo, da leta 2022 nismo našega omrežja pripravili na sončne elektrarne. Ljudje jih želijo graditi, a njihove vloge čakajo na bog ve katero leto v daljni prihodnosti.
Slovenija je bila v zadnjih letih strašno neambiciozna pri zagotavljanju elektrike iz obnovljivih virov. Nedavno sem brala strokovnjake, ki pravijo, da bi lahko vsaj 20 odstotkov elektrike dobivali iz sončnih elektrarn, pa nismo ukrenili nič. Enako velja za vetrne ali hidroelektrarne. Ključno je, da naredimo več za obnovljive vire energije. Slovenija potrebuje energetski načrt – zdaj pa sploh zaradi situacije v Ukrajini. Vedno manj preskrbe z nafto in plinom bomo imeli, zato nas mora skrbeti energetska samozadostnost in to, da bodo ljudje lahko dostopali do energije po sprejemljivih cenah. Ukrepati bi morali že lani, ko se je začela kazati energetska revščina. Večkrat sem že opozorila, da morata politika in stroka sesti skupaj ter narediti energetsko-okoljski načrt – zdaj bomo to prisiljeni storiti.
