V napetostih med ukrajinskimi silami in separatisti na vzhodu države, ki jih podpira Rusija, je bilo že vse od leta 2014 ubitih približno 14 tisoč ljudi. Veliko žensk je izgubilo svoje partnerje ali pa iz drugih razlogov v Ukrajini še danes živijo same. Ko je Rusija 24. februarja napadla Ukrajino, so se moški množično pridružili vojski, število žensk, ki so v bližini frontne črte ostale same, pa se je posledično še povečalo. V negotovem okolju se je odprlo mučno vprašanje: bežati ali ostati?
Predvsem starejše ženske tudi v času bombardiranja in obstreljevanja ne želijo oditi. "Moja mama ni želela iti," tihoma pove Petra, ki prihaja iz Mariupola na jugovzhodu Ukrajine. Na poljsko mejo je iz države, v kateri vlada vojno stanje, prišla s svojim triletnim sinom in dojenčico, ki si jo ob našem srečanju tiščala trdno k prsim. "Jaz pa sem morala iti že zaradi otrok. Mož je rezervist, a tudi če bi lahko, ne bi želel oditi. Ukrajina je naša domovina, dom je največja ljubezen. Marsikdo bi se tega zavedel šele v hudem času, a Ukrajinci smo to vedeli že prej - vedno se je zdelo, da se nad nami sučejo grožnje, zemljo se nam je hotelo odvzemati delček po delček, zato jo še bolj cenimo," pripoveduje. Petra je zadnjih nekaj kilometrov do meje pešačila, ob tem pa sama prenašala vso prtljago in še otroka. Ob pogledu nanjo pomisliš, da se lahko človek za preživetje svojega naroda (skozi boj za preživetje svojih otrok s tem, da beži) bori s čisto enako intenziteto, kot če bi bil na fronti.
Številne ženske torej bežijo. Na evropskih mejah jih že dolgo nismo videvali v takem številu. Tudi ko s fotografom čakava na mejnem prehodu Medyka, čez katerega ljudje večinoma prihajajo peš, videvava ženske, dekleta in deklice, ki so do zadnjega centimetra utrujenih rok naložene s prtljago. Ali pa – nasprotno – prihajajo brez vsega, noseč sebe in vse, kar so preživele. Nemalo skupinic je sestavljenih iz dveh mater in številnih otrok; v največ primerih gre za sorodnice in prijateljice, ki bežijo skupaj, da si lahko vzajemno pomagajo in se podpirajo. Naša sogovornica Lyudmyla ob vstopu na Poljsko varuje svoje in sestrine otroke, da lahko slednja v miru uporabi stranišče. Pomembno je, da držijo skupaj in da si pomagajo. Prihajajo iz Harkova. "Naprej gremo v Estonijo, a tam nimamo družine. Moja družina je še vedno doma – no, moj oče je v Ukrajini. Mama in brat pa sta v Rusiji," pripoveduje. "Oče se ne bori, prestar je, a tudi doma ne želi zapustiti, ker je pač njegov. Slišiva se, navadno zjutraj. Nervozno ga čakam. Danes se mi še ni oglasil," zaključi.
Da vojna nima ženskega obraza, je v enem od svojih del, v katerem je popisala zgodbe sovjetskih žensk, ki so se borile na vzhodni fronti ali pa v vojni drugače prisostvovale, zapisala belorusko-ruska pisateljica Svetlana Aleksijević. Pisateljica, sicer ostra kritičarka ruske avtoritarnosti, je v prelomnem delu opozorila tudi na to, da ženska vojno doživlja drugače in da je zanjo drugačna. Tudi ogrožena je na drugačne načine! "Bala sem se, kaj vse bi se mi bi lahko zgodilo. Ne želim govoriti o tem, ampak med vojno se dogajajo tudi kolektivna posilstva. Še izgovoriti mi je težko, nerodno mi je govoriti o tem. Ampak mislim, da nam je na tej točki že popolnoma jasno, da meje ne obstajajo, da se ljudje ne ustavijo pri tem, da te ubijejo. Vojna se dogaja tudi na drugih nivojih. Ko jih zapopade nasilje, se posiljuje ženske," Alina, ki jo nagovorimo v sprejemnem centru pri mestu Przemyśl, spregovori o enem glavnih razlogov za to, da se je odločila pobegniti. Da se na koncu se rado zgodi celo, da se vojna posilstva ne obravnavajo kot enakovreden zločin, razkrivajo tudi vojne na Balkanu v 90. letih.
Kijevčanka Tina je zbežala skupaj s svojima kužkoma. "Prijela sem ju in smo šli, ne bi ju mogla pustiti. Če bi morala ostati onadva bi ostala tudi jaz," je opisala med čakanjem na to, da jo v sprejemnem centru poiščeta njen oče in mama. "Nimam nobene možnosti, da ju pokličem, ker še nisem usposobila kartice. Upam, da kmalu prideta. Fanta sem pustila v Ukrajini, mobilizirali so ga. Branil bo Ukrajino. Rekel je, da ga ne sme skrbeti zame in da moram bežati. Za zdaj je živ in v redu, a ne vem, kdaj se bova naslednjič slišala. Ne vem, kaj se bo zgodilo, zelo me skrbi," pripoveduje.
Raziskava organizacije Human Rights Watch je pokazala, da so oborožene skupine na vzhodu Ukrajine, ki jih podpira Rusija, tudi v preteklosti v priporih mučile pridržane posameznike. Nedavno so razkrili tudi doslej neznane informacije o več ženskah, ki jih je pridržala tako imenovana Ljudska republika Doneck zaradi obtožb o "vohunjenju". Zapisi Amnesty International pritrjujejo temu, da so ženske v opustošenih delih vzhodne Ukrajine izpostavljene povečanemu tveganju nasilja na podlagi spola, četudi se v zadnjih letih prišlo do pomembnega razvoju in napredka v državni zakonodaji. Prav ženske civilistke bodo torej nosile veliko breme ruske invazije.
Ukrajinsko civilno prebivalstvo se sicer tudi po manjših mestih in celo vaseh samostojno pripravlja na napade, nam povedo begunke, s katerimi smo govorili. Sogovornice (medtem ko med kupi oblačil v sprejemnem centru poskušajo nabrati tisto, kar potrebujejo) pripovedujejo, da njihovi domači, ki jih niso mobilizirali, svoje razstrelivo med drugim pripravljajo iz steklenic, za ukrajinske vojake pletejo maskirne mreže in podobno. Počnejo skratka tisto, kar je pač v moči vsakega od njih; sodelujejo tudi starejši in ženske, ki se morda nimajo možnosti boriti neposredno na fronti.
Ženske po vsej državi, od političark do manekenk, pa so v roke vzele tudi orožje. Predsednica ukrajinske vlade Lesia Vasylenko je javno spregovorila o tem, da jo je tast naučil, kako se se uporablja orožje, in da bo, če pride ta čas, "pritisnila na sprožilec". Orožje se je naučila uporabljati tudi članica parlamenta Kira Rudik in številne druge, ki pozivajo k obrambi domovine.
Po poročanju The Wall Street Journal ženske sicer predstavljajo 15 odstotkov vojaške sile v Ukrajini. Z ukazi o popolni vojaški mobilizaciji se bo ta odstotek verjetno povečal.
Želja po svobodi se ne ozira na spol. Vsak se trudi na svoj način in po svojih močeh.
