Lahko smo izjemno srečni, ker si je Žan Kranjec na letošnjih olimpijskih igrah prismučal medaljo. Kot pravite, nas pa lahko skrbi za prihodnost, saj nimamo zaledja. Če pustimo tekmovalno smučanje, je slovenska smučarska realnost pri nas bolj klavrna: zimske šole v naravi odpadajo, ker se prijavi premalo otrok, saj starši ne zmorejo skoraj 300 evrov stroškov; polovica otrok v tretjem razredu še ni stala na smučkah ... Smučanje je za mnoge družine predrag šport.
Alpsko smučanje je relativno drag šport, to je res. Vendar problem vidim v tem, da so otroci večinoma na elektronskih napravah in izostajajo tudi pri drugih športih – in to je katastrofa. Testiranja po šolah dokazujejo, da so otroci debelejši od predhodnih generacij in se premalo gibljejo. Tele igračke nam bodo pokvarile vso mladino za desetletja, če se ne bo kaj spremenilo. V tekmovalnem smučanju je res malo prirastka, medtem ko generalno gledano še vedno veliko ljudi smuča: kar poglejte med počitnicami na smučišča, na italijanskih in avstrijskih človek ne more verjeti, koliko Slovencev (in Hrvatov) je. Na slovenskih smučiščih imamo bolj ali manj muzejske naprave, pa tudi z naravnimi danostmi smo omejeni – naše Alpe so krasne za hribolazenje, za smučanje pa ne.
Vaša zgodovina je polna ljudi, ogromno znanstev ste sklenili. Med njimi imate tako rekoč neposreden kanal do Putina – samo eno telefonsko številko zavrtite, pa je.
Če bi bila to moja življenjska želja, zagotovo pridem do njega. Brez heca. To pa zato, ker je njegov osebni svetovalec in dolgoletni predsednik ruskega olimpijskega komiteja Leonid Tjagačev svojo športno kariero začel malo za menoj in sem ga uvajal v mednarodno smučarsko srenjo. Klical me je »mein Bruder« (moj brat), ogromno sem mu pomagal, in to se pozna še danes, saj je cela vrsta Slovencev angažirana v ruski reprezentanci.
Z Leonidom sva vedno imela prisrčne prijateljske stike, velikokrat me je vabil na rojstne dneve v Moskvo, pa nisem nikoli šel. Bil je minister za turizem in šport ter predsednik ruskega olimpijskega komiteja, nazadnje sem ga srečal na olimpijskih igrah v Sočiju kot osebnega Putinovega svetovalca. Če bi ga danes poklical in mu, na primer, rekel, da sem stavil 100.000 evrov, da pridem do Putina, bi mi srečanje gotovo uredil.
Stave so pa vaša šibka točka ...
Da se razumemo: ne hodim v igralnice, moje stave so bile vedno družabnega pomena. Alpsko smučanje skorajda ni primerljivo z drugim športom, saj za sabo potegne od 150 do 200 dni odsotnosti od doma in skupnega življenja cele ekipe v hotelih. Če si kot trener tako dolgo z ekipo, si v resnici že družina – ko ob osmih zvečer povečerjaš, si do desetih prost, sediš, diskutiraš in veliko stav je padlo ravno v debatah, včasih za malenkost, drugič so bili stavni vložki precej megalomanski, kot na primer takrat, ko sem v polni smučarski opremi, s smučkami in pancerji vred, skočil v fontano po zmagi Bojana Križaja. Takrat sem to kljub minus petim stopinjam z veseljem napravil. To je bilo evforično veselje in zabava za vse, ki so bili tam.
V Sarajevu ste se pustili ostriči, kasneje ste šli zaradi stave peš iz Ljubljane do Maribora ...
Slednje je bilo najtežje, saj se hodil dva dni in pol in si pridelal žulje, takrat tudi nisem bil v neki strašni fizični kondiciji, zato so me kolki in kolena po tisti hoji še lep čas boleli. Hodiš in hodiš, pa nikoli konca. Za povrh sem si, trap, obul nove teniske. Na sredi poti mi je sin pripeljal malo boljše čevlje z gibljivo peto.
Iz tega ste naredili pravi šov, kar ste vedno znali. Tudi v tujini. Koliko jezikov govorite?
V klasični gimnaziji sem se učil latinščino, kar je bilo osnova tudi za italijanščino – pasivno torej govorim italijansko in angleško, aktivno govorim nemško, v francoščini sem bil pa blefer.
Da znate francosko, ste se mirno zlagali, sicer ne bi prišli na ugledno francosko smučarsko šolo. Na francoska vprašanja ste potem na izpitu odgovarjali kar v slovenščini! Ali ste bili nori ali pa pogumni?!
Najprej sem prinesel okoli generalnega sekretarja v Beogradu, ki je znal francosko. Vprašal me je, kako obvladam francosko, jaz pa sem butnil: Pa relativno dobro! (smeh) Znal sem pa le nekaj besed, kot »bon jour, ça va ...«. Potem je dejal, no, v redu, poskusimo. V Franciji sem imel srečo, da je bilo še nekaj meni podobnih tičev, ki so bolj slabo govorili francosko, in je precej izobraževanja potekalo v angleščini, ampak šolska naloga je bila v francoščini in takrat sem mislil, da me bodo nagnali, češ da se zafrkavam, ker sem odgovore pisal v slovenščini. V živo se spominjam, kako so me poklicali: Monsieur Vogrineeeek! In sem šel na zagovor k ravnatelju.
In se tudi iz te situacije izvlekli kot že mnogokrat.
Iz mnogočesa sem se, tudi iz svojih zakonov. (smeh) V prvem sem dobil nogo, kar je bilo jasno, saj me nikoli ni bilo doma, druga zveza pa se je končala sporazumno, z Nino nisva bila poročena, in še danes imava dobre odnose, tudi božič praznujemo skupaj. Predvsem moja sedanja žena si zasluži medaljo, da tako sprejema mojo zgodovino. Saj se tudi s prvo ženo, materjo svojih dveh sinov, dobro razumem – za božič nam pošlje pecivo in marmelade, spomladi tudi sadike za vrt.
Kot priznavate, so zaradi vaše obsesije s smučarijo odnosi trpeli.
Zagotovo so. V prvem zakonu mi je žena pokazala vrata, saj ni šlo več. Ne samo da me ni bilo nič doma, z mano si tudi ni več predstavljala prihodnosti – bila sva različna po karakterju, ona umetnica (znana keramičarka), ki se je pozneje zelo našla z drugo umetniško dušo in zdaj lepo živijo. Moja Alenka, s katero sva skupaj že 30 let in super odlično funkcionirava, pa je z mojo prvo ženo tudi poslovno sodelovala. Če bi bilo po mojem, bi na svojo čago za 80 let povabil vse ženske mojega življenja.
Z ženskami ste v knjigi bolj na hitro opravili, niste se ravno razpisali, ampak domnevam, da ste bili pri njih precej priljubljeni.
Tega nisem izkoristil, prisežem! Saj nisem imel časa. No, angel ravno nisem bil, ampak bil sem stoodstotno posvečen delu s smučarijo, in če si 150 ali 200 dni zdoma, ne moreš imeti trajnejše zveze – to je nemogoče. Druga resnejša zveza se je zgodila, ko že dolgo nisem bil več trener, ampak uradnik, direktor v pisarni. Če bi bil trener, tudi Nine verjetno ne bi srečal.
A se tudi pri 40 in tretjem otroku, hčerki Nike, niste ravno umirili. V 55. letu pa ste dobili četrtega otroka, hčer Lano, in takrat ste lahko bili malo boj prisotni.
Pa niti takrat ne popolnoma, ker sem še vedno delal v Ljubljani, družina pa me je čakala v Mariboru. No, zdaj je najmlajša zapustila gnezdo in sva spet sama. Sinova Miha in Matija sta odrasla, imata svoji življenji, hči Nike je uspešna arhitektka v Parizu, Lana pa je tik pred zaključkom študija biokemije v Ljubljani in je sedaj na študijski izmenjavi v Italiji. Verjetno bo nadaljevala doktorat, tako da imamo v hiši znanstvenico, ki jo je njeno področje tako prevzelo kot mene šport. O svojih bakterijah razlaga s takim zanosom, kot sem jaz nekdaj o Križaju.
Bi danes mlajšemu sebi, očetu dveh malih sinov, dejali, Tona, ne serji ga, pojdi prej domov?
Nikoli mi ni padlo kaj takega na pamet, bil sem zaj... Ne vem, kaj me je tako vleklo.
Če bi v prvem zakonu dobili drugo priložnost, bi znali biti srečni oziroma bi bili sploh živi brez smučarije?
Takrat sem se znašel pred to dilemo, saj sva se pogovarjala o tem, da ne gre več tako naprej, in sem se poigraval z idejo o nekem kompromisu, češ, zdaj bom pustil vse in bom doma. Vendar mislim, da kljub temu najin zakon ne bi deloval. Preprosto sva bila drugačna. Moja interesna sfera ni samo šport, temveč tudi prijatelji.
Neverjetno družabni ste – druženje je tudi vaša hrana?
Rad sem med prijatelji. So moje največje bogastvo poleg družine in vseh smučarskih uspehov. Srečen je lahko človek, ki ima toliko prijateljev, kot jih imam jaz. Na svoji 60-letnici pod Pohorjem sem imel nekaj čez 500 ljudi. Saj so mislili, da sem malo »pritišnjen«! Zdaj jih manj kot 120 ne morem imeti, saj če bi seznam skrajšal na 80, bi jih bilo 40 užaljenih. Pri praznovanjih sem vedno megaloman. Ko mi je prva žena dejala, da gremo v nedeljo na družinski izlet na bližnji hrib, sem zraven takoj povabil še tri prijatelje, pa smo že imeli roštilj, piknik in adijo, družinska idila. Ja, takšno tele sem bil.
Ko sem vam dejal, da se ne moremo pogovarjati ob enajstih in sta morala s fotografom ob devetih zjutraj biti že v Mariboru, je bilo to zaradi tega, ker imam ob enajstih vsak dan obvezno kavo s prijatelji. (smeh)
AFERA VSEH AFER: MATEJA SVET
Kot poseben dosežek Tone dojema tudi to, da lahko pokliče kateregakoli izmed tisoč športnikov, ki so šli skozi njegove roke. Razen ene izjeme – Mateje Svet. Kako se je treslo leta 1990, ko je prenehala s smučanjem? »To je sovpadalo s težkim obdobjem, ki mu pravimo osamosvajanje Slovenije. Takrat sem imel za sabo že 20 let aktivnega dela v smučariji in pojavila se je tudi moja opozicija, nekaj oseb je hotelo prevzeti oziroma drugače zapeljati stvari. Tako je prišlo do raznih podtikanj ... In v to obdobje je treščila Matejina odločitev. Ustvaril se je mit, da sem bil jaz kriv za konec njene kariere. Pri 22 letih se je vrhunska šampionka, praktično nepoškodovana, odločila za konec. To je bil šok za vse. Tudi zame. Seveda nisem leta dolgo delal, da bi se z lahkoto odpovedal takšni tekmovalki – bil bi ja nor! Fejst sem jo prepričeval, naj poskusi, še vztraja – žal neuspešno. V tistem obdobju so se začeli napadi name, prišlo je do famoznega članka v Mladini v dveh nadaljevanjih s kupi obtožb, skoraj me je kap. Sledila je tožba, s katero sem zahteval opravičilo v reviji, odškodnino (nakazano Zvezi paraplegikov Slovenije) pa še intervju. V njem sem potem spet povedal preveč, saj o taki šampionki, kot je Mateja Svet, nisem smel povedati nič slabega, ji skriviti lasu na glavi. Bolje bi bilo, da bi bil takrat tiho in se zadovoljil le z opravičilom v reviji.
Morda je Mateja takrat čutila, da sem kaj napačnega storil, in take zagate se lahko med ljudmi zelo hitro razčistijo, če se to naglas pove. Ampak še danes imam občutek, da nisem naredil čisto nič narobe. Morda pa sem, pa ne vem?!«
V knjigi Vogrinec zapiše tudi: »Vsa kasnejša namigovanja o spolnih napadih z gnusom zavračam!«
