Za zdaj ne, čeprav so stroji zmožni čudežev, še ne mislijo in ne čustvujejo namesto nas, torej še ne drsimo na raven neaktivne opice. Še preklemansko veliko se moramo učiti, da obvladamo svet okrog sebe. Se pa med nami odvija nevidna vojna brez topov in raket – in jo nosimo s seboj po žepih in torbah. Gre za družbena omrežja, ki so že marsikoga ranila, pa tudi ubila, in ki vlečejo v brezno cele generacije jeznih in naivnih ljudi, ki strastno iščejo krivca za svoj položaj, s katerim niso zadovoljni.
Angela Nagle je raziskovalka spletnih kulturnih vojn, pravi, da svojim znancem skoraj ni znala razložiti, kaj pravzaprav počne. Pred časom je v slovenščini izšla njena knjiga Ubijte vse normalneže, ki je nastajala v prvi polovici tega desetletja, v predgovoru k slovenski izdaji pravi, da je ne bi napisala, če bi vedela, v kaj se bodo nekoč nepomembna spletna prerekanja izrodila. Knjiga je izšla, še preden se je kot »rušilna krogla« pojavil Trump, eden najbolj strastnih tviterašev.
Kaj se je z njegovim prihodom spremenilo? Ameriški predsednik je v nasprotju z mnogimi anonimneži dal svojim spletnim domislicam ime in priimek, po družbenih omrežjih je vodil politiko in navsezadnje spodbudil svoje privržence, da so za konec njegove predsedniške kariere napadli Kapitol. Pri tem mu ni bilo treba dvigniti riti iz fotelja.
Knjige ameriške raziskovalke z irskimi koreninami Angele Nagle ni lahko brati. Obravnava spletne platforme iz angleško govorečega sveta, ki jih večinoma ne poznamo, in spletne zvezde, ki nam tudi nič ne pomenijo. Piše v spletnem slengu, za katerega v slovenščini še ni ustreznic, kljub vsemu pa razumemo, za kaj gre – in to nas navdaja z grozo. Prostovoljno rinemo na družbena omrežja, ki so v lasti bajno bogatih zasebnikov in kjer smo bolj nadzorovani, kot smo bili kdaj koli v zgodovini. In ki nas le v redkih primerih zaščitijo, ko nas drugi žalijo in ustrahujejo. Saj niti pred hekerji niso varna – prav zdaj se čudimo, kako je moglo s Facebooka odteči na milijone elektronskih naslovov in telefonskih številk, med njimi je tudi 150.000 Slovencev. Najbrž tudi jaz. Jasno je, da je podatke kupil nekdo, ki nas hoče zasuti s svojimi storitvami in izdelki, kaj pa če nas hočejo nadlegovati še kako drugače? Mnoge udeležence družbenih omrežij namreč anonimni »prijatelji« po tem, ko jih zablokirajo, ustrahujejo po telefonu, jim pošiljajo svinjsko pošto, mečejo kamne v okna ali pa jih kar fizično napadejo.
Spletne vojne se selijo na ulice
Besedne vojne na družbenih omrežjih, platformah in podobnem imajo neposredne posledice v življenjih ljudi, še posebej so ranljivi mladi, ki nenadzorovano sledijo spletnim zlobnežem – ti pa jih lahko porinejo v različne oblike zlorab in tudi čisto pravega samomora. Prav pred kratkim smo pisali o dveh najstnicah, ena si je pred kamero do smrti zadrgnila pas okrog vratu, druga je pozirala pred drvečim vlakom in jo je ta povozil. Toda vojne, o katerih večinoma piše Angela Nagle, so širše in usodnejše. Naslov svoje knjige je pobrala iz nekega komentarja na napoved množičnega morilca Chrisa Harperja, kaj bo storil. Komentator mu je namreč svetoval, naj uporabi molotovke, ker bo tako pobil veliko normalnežev (normies v ameriškem slengu). Tip je potem res ubil devet ljudi in jih prav toliko ranil. Le da je on imel priimek in ime, njegovi svetovalci pa so bili troli, torej anonimneži z nenavadnimi imeni (tudi Hitlerji in Stalini pa satani in podobni so med njimi), ki nič ne tvegajo. »Ljudje so polni jeze, v hipu, ko nekaj izvedo, lahko brez premisleka anonimno komentirajo. Če bi napisali pismo, bi se medtem že ohladili in premislili, kaj počnejo,« je povedala Angela v televizijskem posnetku med obiskom v Ljubljani. Še posebej če bi pismo podpisali s svojim pravim imenom.
Kdo s(m)o normalneži?
Kdo so torej normalneži, ki gredo tako zelo na živce spletnim ustrahovalcem? Tarča so razumni ljudje, ki bi radi umirili žogo, ki razlagajo probleme strokovno in strpno, ki uporabljajo slovnično pravilen jezik, skratka ki so na ravni normalne spodobne komunikacije. In tarča so seveda tudi množični mediji, ki korektno objavljajo novice in komentarje, na katere se lahko zaneseš. Zadnjič sem z odprtimi usti poslušala televizijski pogovor o tvitanju predsednika vlade, ki se mu posmehuje že ves svet, nas pa predvsem zelo skrbi, in eden od komentatorjev nas je prepričeval, da so tviti nepomembni in da pravzaprav dosežejo zelo malo ljudi. Če jih mediji ne bi objavljali, ne bi skoraj nihče vedel zanje. Če torej pokvarjeni novinarji ne bi poročali, kako je Janša naši dve novinarski kolegici razglasil za odsluženi prostitutki in zapisal celo njuno tarifo, bi zadeva ostala na ravni nedolžnega klepeta? In sploh ne bi prišla na sodišče? Dajte no, politiki in drugi vplivneži se hvalijo s tisoči, sto tisoči, milijoni sledilcev, nekateri preživijo na družbenih omrežjih več časa kot v službi (če seveda tvitanje ne štejejo za delovni čas). Celo tako daleč gredo, da pišejo eno pod svojim imenom, drugo pa pod izmišljenimi, kjer pišejo tisto, česar si ne upajo naravnost povedati. Ali pa napišejo pod izmišljenim imenom nekaj, s čimer s pravim imenom potem polemizirajo – in vse to z veseljem delijo naokoli, enako pa tudi njihovi zavezniki. Alenko Jeraj so pri tem početju sicer ujeli in takoj so jo strankarski kolegi zaščitili, češ da to počnejo vsi. Tudi levaki, komunajzarji in kar je še podobne zalege. Skratka, povedali so nam bolečo resnico – ne berite nas in nam ne verjemite, ker vsi lažemo, ampak mi še najmanj!
No, seveda ni res, da je na družbenih omrežjih sam škart, veliko je skupin s plemenitimi idejami, izobraževalnih, pojasnjevalnih, tudi takšnih, ki zelo konkretno podirajo tabuje, spreminjajo zakone in pomagajo ljudem, ki so se znašli na suhem. Kako bi brez spletnega omrežja zbrali štiri milijone evrov za malčka, ki je potreboval operacijo, pa aparat za posebne vrste krvnega raka … A ko se na spletne vplivneže, ki jih štejemo med družbeno koristne, spravijo troli s salvami žaljivk in laži, ko se lotijo njihove družine in kariere, se mnogi umaknejo, pravi Angela Nagle. Ne prenesejo več svinjanja po svoji duši.
Med številnimi (tudi uglednimi) vplivneži in komentatorji na družbenih omrežjih, ki se tam obdržijo dolga leta, so takšni, ki se zafrkavajo, ki ironizirajo, izzivajo, so dvoumni, kar je zelo udobno – če se bo zakuhala velika polemika, se bodo lahko izmaknili, češ da so bili napačno razumljeni. Ena takšnih zgodb se vleče od januarja.
Saj nisem tako mislil …
Dr. Žiga Turk, eden od najdejavnejših tviterašev (poleg predsednika vlade), je sedel na ježa s tem zapisom: »Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.« 8. marca je dobil za darilo bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo preteklega leta. Turk se je na vse kriplje izvijal, da misli ravno nasprotno od tega, kar mi mislimo, da misli in kar je seveda zapisal. Naposled se je vendarle opravičil s pripombo, da ga nismo razumeli.
O, pa smo zelo dobro razumeli. Za nekaj strani prostora v reviji bi potrebovala, če bi hotela povzeti vse komentarje razkačenih žensk in moških, zelo kredibilnih in izobraženih, ki so mu razložili, kaj nam je z omenjenim tvitom povedal. Potem je čivknil, da je absolutno za »ja je ja« in da je posilstvo zločin, blizu umoru. Kar je sicer res, ampak dragi profesor, obrazložitve so prepozne. Zakaj niste bili na začetku dovolj jasni? Stalo bi vas samo minuto ali dve več. Ampak veliko udobneje je biti dvoumen. Tako bodo zadovoljni »naši« in razkurjeni »vaši«, če pa se zgodi, da se razburi akademska javnost, kamor dr. Turk sodi, si bo že nekako opral čast. Recimo.
Jezni beli beta samci
»Odvija se vojna za vaš um!« ni rek kakšnega znamenitega misleca, ampak skrajnega desničarja, ki je mislil resno – hočemo, da ste na naši strani! In torej ni opozorilo, naj bomo na spletu skrajno previdni in nezaupljivi. Ampak kdo so pravzaprav ljudje, ki se anonimno spravljajo na druge v skrajno žaljivem žargonu?
Angela Nagle opisuje predvsem ameriško alternativno desnico, ki jo spoznavajo tudi drugod po razvitih državah in ni neznana niti pri nas. Gre predvsem za jezne mlade bele moške, ki so jim svetal zgled bogati, nabildani in vplivni alfa samci, sami pa so pristali v oznaki »beta« ali pa celo še nižje v grški abecedi. To pomeni, da živijo pri starših ali jih vzdržuje partnerka, ne zaslužijo dovolj, da bi uresničevali svoje materialne sanje, pa tudi ljubi se jim ne. Težko dobijo kakšno žensko, četudi so heteroseksualni, ker gradijo svojo samozavest na premoženju, ki ga nimajo, in ne na svoji osebnosti. Prepričani so, da je feminizem uničil zahodno civilizacijo, da so njihova največja grožnja ljudje drugačne barve in vere, priseljence je treba nasploh pobiti, še preden se pritepejo do meje. Enakopravnost med ljudmi je zanje rdeča cunja. No, tudi bele ženske so zraven, ki silovito napadajo vse tisto kot moški desničarji, tudi ženske seveda, ker so se izneverile svojemu osnovnemu poslanstvu (kuhinja, cerkev, otroci), zafukane pizde zajebane (oprostite, takšnega poimenovanja, prepisanega s spleta, je v knjigi precej).
Zakaj se morje ljudi, ki napadajo vse in vsakogar, imenuje alternativna desnica? Ker še najbolj sovražijo konzervativce, torej zmerne desničarje, češ da so preveč prijazni, zmerni in liberalni. S tem da ne bodo dosegli ničesar. Alternativna desnica v bistvu uporablja orožje skrajne levice iz šestdesetih let, ki je s tanki podirala tabuje in spravljala na ulice milijone ljudi. Zdaj je levica večinoma spodobna in korektna, ker se noče spustiti na raven prostaških bojevnikov, toda ali bo s tem tudi kaj dosegla, se sprašujemo.
Kaj storiti, ko te nekdo na družbenem omrežju napade z nesramnostmi in lažmi, v popačeni slovenščini, ki jo komaj razumeš, če je v krajevnem dialektu? Tvoja osebna odločitev je, ali se spustiš na njegovo raven. Ne gre za to, da tega ne bi znala, tudi moja nespodobna domišljija je precej bogata in bi lahko mimogrede nastala kopica zmerljivk, nebuloz in nesramnosti. Morda bi bilo vse skupaj celo duhovito. Ampak tega ne počnem. Dostojnim komentatorjem odgovarjam na isti ravni, nesramneže ingnoriram in brišem. Če druge obmetavaš z drekom, si tudi sam usran, pravi pregovor. In vendar – je to pravi način? Umik namreč. Prav spletne kulturne vojne so tlakovale pot Trumpu, ki je potem vodil svojo politiko čez družbena omrežja in svoje državljane tako razklal kot še nihče doslej. Kar dobro poznamo tudi pri nas.
Ni druge milosti, kot da privlačna družbena omrežja vklenemo v čvrsta pravila, ampak njihovi lastniki tega samoiniciativno ne bodo storili. Res je, da so zablokirali Trumpa, milijoni malih trumpovcev pa lahko še naprej mirno svinjajo po spletu. In usodno uničujejo družbeno tkivo varnosti, zaupanja in spodobnosti, ki nas drži skupaj. Očitno bo treba na cesto ne le zaradi aktualne politike, ampak tudi zaradi spletnih mastodontov, ki nam neopazno spodmikajo tla pod nogami. Je vse skupaj mogoče zaustaviti in regulirati ali pa je edina rešitev – ukinitev?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
