Bil je čudovit pomladni dan, ravno pravšen za obisk Obale, natančneje oljčnega nasada v vasici Mala Seva, kjer nas je čakal v delovno obleko oblečen avtor najboljšega oljčnega olja na severni polobli. Kako dobro se to sliši! On pa je po našem obisku sedel na traktor, saj je moral zrezati neštete oljčne veje, ki so jih pred kratkim obrezali in so ležale po tleh v oljčniku.
Gobe, oljke ali ananas
Seveda nas je zanimalo, kako se je začela ljubezen do oljk, kdo je zasadil ta čudoviti oljčnik s prelepim razgledom na slovensko morje. Človek bi seveda tam želel imeti hišo z razgledom. »Prvi del oljčnika sem zasadil leta 1984, pa mi je že naslednje leto vse zmrznilo, bila je velika pozeba. V naslednjih dveh letih sem moral vse posaditi še enkrat. Oljke so začele roditi tam okrog leta '93, zelo počasi, ker nisem nič vedel, nisem imel ne znanja ne izkušenj. Potem pa sem vzel v roke italijanske knjige in je šlo naprej malo hitreje.« V vsej tej zgodbi pravzaprav ni veliko romantike, saj se je gospod Dujc lotil oljk iz čistega pragmatizma. »Nečesa sem se hotel lotiti. Konec 70. mi je bilo jasno, da bo naše gospodarstvo propadlo, in me je zaskrbelo za službo, leta 1980 je bila Milka Planinc z ukrepi in omejitvami, vse je bilo jasno. Delal sem v Drogi, po poklicu sem inženir strojništva, bil sem vodja oddelka za elektronsko obdelavo podatkov. Nameraval sem gojiti gobe, bukovega ostrigarja. To je bil sicer Drogin projekt, a je propadel, jaz pa sem poznal tehnološki postopek. A nisem imel denarja za investicijo, niti prostora za najem ni bilo. S to idejo sem se ukvarjal tri leta, poskusno pridelal tono gob, toda za nadaljevanje ni bilo pogojev. Takrat mi je kmetijskozemljiška skupnost Izola ponudila štiri hektare zemljišča v najem na Maliji, za gojenje oljk. V enem dnevu sem se odločil za oljke, čeprav o njih nisem vedel nič. Doma smo imeli sliko oljk, to je bilo vse, še uživali nismo tega olja,« se je nasmejal nenavadnemu začetku. In dodal: »Če bi mi takrat rekli, naj gojim ananas, bi se lotil pa ananasa!« In bi najbrž gojil najboljši ananas na severni ali južni polobli. Ni pa imel niti pojma, koliko zemlje je to, štirje hektarji, je še prišepnil.
Težki krediti
Vanja Dujc se je naivno lotil obdelovanja štirih hektarjev, dobil svetovalca pri Agrariji, vzel posojilo za sadike, začel projekt. »Nisem se zavedal nobenega tveganja, ko smo nasad postavili, sem pogledal, koliko sem se zadolžil. Ugotovil sem, da sem zadolžen za 60.000 mark, s 15-odstotno obrestno mero. Nekaj obresti bi moral plačati takoj. Te resnice so bile kar mučne. Prišla je še pozeba. Vzel sem nov kredit za nove sadike, podaljšal odplačevanje. A me je rešila inflacija. Kredit sem odplačal z eno plačo in pol. Imel sem srečo. Tako je bil finančni začetek dober. Nisem pa imel znanja o oljkah, niso dobro rasle. Začel sem prebirati italijanske knjige, se naučil osnov, pravilnega gnojenja, obrezovanja, potem so šle stvari hitro naprej. Oljke so rasle, začele roditi ... Moja domnevanja so se uresničila, Jugoslavija je propadla, izgubil sem delo ... Imel sem svoje podjetje, uvažal sem računalniške dele. Sodeloval sem tudi z Italijani, direktor nekega podjetja je imel tasta iz Pulie v Italiji. Tast je imel sto hektarjev oljk, za božič sem mu podaril stekleničko olja. Ta tast je povedal direktorju in on meni, da ga je sram, ker že vse življenje prideluje oljčno olje in še nikoli ni naredil tako dobrega. To je bil prvi znak, da delam dobro,« se je spominjal.
Po poti kakovosti
Tako se je kmalu usmeril na pot kakovosti. Najprej je kupoval sadike vseh sort, ki so bile pač na voljo, potem je začel skrbneje izbirati, saj ima olje različnih oljk različen okus. »V Izoli so osnovali laboratorij za analizo oljčnega olja in oni so nas usmerjali, bili so luč, ki smo ji sledili, in smo hitro napredovali v kakovosti. Če ne bi bilo njih in gospe Bučar Miklavčič, bi bili še danes v kameni dobi, kar se tiče oljčnega olja,« je priznal Vanja Dujc. »Učili so nas, da morajo biti plodovi zdravi, pravočasno pobrani, kakšne so tehnike v oljarni ... Imel sem srečo, da sem se leta 2000 priključil evropskemu projektu Oleum nostrum, tri leta smo delali na področju kakovosti in promocije oljčnega olja, z druženjem sem izvedel dosti o kakovosti, trženju, marketingu. Po koncu projekta sem si uredil embalažo, blagovno znamko, začel pošiljati olja na tekmovanja ... Prišli so uspehi, opazili so nas, stvari so šle lepo naprej,« je pripovedoval.
Najboljše olje na severni polobli
Kaj je torej potrebno za dobro olje? »Nekaj stvari moraš že na začetku narediti prav, potem jih ne moreš več popravljati. Pomembno je, da se oljka dobro počuti, da ji ustreza sončna lega, jugozahodna, viseča navzdol, da voda odteka, lega na prepihu. In vse to v tem oljčniku je. Oljka potrebuje suho ozračje. Druga stvar so sorte. Imel sem srečo, da sem kupoval primerne sorte v primernih razmerjih. Kaj sem še dokupil pozneje. Vsaka sorta daje svoj okus, svojo karakteristiko. Pa tudi bolje se oplojujejo cvetovi med sabo, če so vrste različne. Oljka je namreč vetrocvetka,« je pojasnjeval mojster in dodal nekaj, kar nima čisto neposredne zveze z oljkami. »Mešanja se sicer Slovenci bojimo. Za nas so vsi tujci tuji in nevarni. A oljka tega ne mara!« se je zdaj že glasno smejal. »Oljka ima škodljivca, oljčno muho, ki napada kakovost in količino. Letnik olja je hitro izgubljen. Pri oljki se ne da nič popravljati, tako kot pri vinu. Če gre kaj narobe, je konec. Muha lahko uniči ves nasad v dveh tednih.«
Oljar mora natančno vedeti, kakšno olje želi lastnik nasada
»Oljar mora res dobro vedeti, kaj želimo. Postopki, če gredo v prid kakovosti, ne gredo v prid količini. Biti mora spreten in hiter. Ko da oljke v proces, ko vidi, kaj je dobil, mora iz tega narediti dobro olje. Ima samo minuto časa, da se odloči, kako bo to naredil. Jaz tega, na primer, ne znam. Lahko mu le povem, ali želim manj grenko olje iz belice ali ne. V zadnjih letih imam odličnega oljarja Sandija Babiča, ki mu zelo zaupam, in tudi zato imamo dobre rezultate. Grenkoba oljčnega olja je bila v zadnjih letih sicer moderna, a po drugi strani ga ljudje niso kupovali. Zato se spet vračamo k manj grenkemu olju,« je pripovedoval. »Morda so tudi preveč poudarjali pomen istrske belice, a dejstvo je, da je ta sorta zelo intenzivna in zelo grenka. Zdaj zmanjšujemo delež belice s 40 na 35 odstotkov. Je pa zelo donosna sorta.«
Pomen oljk
Kaj oljke prinesejo njegovi duši, nas je zanimalo. »Delo z naravo vedno pomirja, je dobro za dušo. Vsi imamo premalo stika z naravo, preveč se ukvarjamo sami s sabo, z drugimi, z nesporazumi, neprijetnostmi življenja. Narava je prava stvar, stik z njo je prijeten, ali z oljko ali pa s hrastom. Oljka je zanimiva, povezuje nas z zgodovino. Oljke so lahko stare 800, tudi 1500 let. Kaj bi povedale, če bi znale govoriti! Biblijsko oljčna vejica prinaša mir. Oljčno olje je bilo od nekdaj vir zdravja. Uporabljalo se je in se še uporablja v medicini, vsebuje dosti koristnih snovi. Pomeni trdoživost. Oljka lahko pozebe, a iz korenin požene novo drevo. Če jo uniči požar, se prav tako obnovi.«
Nasledniki
Vanjev sin Luka postopoma prevzema skrb za očetov nasad. Nekaj let sta se z oljkami intenzivno ukvarjala tudi njegova hči Lena in zet Robi. Zdaj Lena poučuje angleščino. »Robija žal nimamo več.« Sin pa je bil prej voznik avtobusa, a se je zdaj zaposlil v nasadu. »Upam, da bo čim prej prevzel vse delo, jaz bi rad delal vsako leto malo manj. Ustrezalo bi mi, da bi glavnino dela prevzel on, jaz pa bi mu z veseljem pomagal, doslej sva kar skladno skupaj delala. Oljke bodo dobile novega gospodarja, pa potem verjetno še kakšnega, saj res živijo zelo dolgo. Bojim se le, da jih ne bi posekalo gradbeniško tajkunstvo, apetiti po pozidavi. O tem rajši ne razmišljam.«
Skrivnosti pridelovanja dobrega olja
Za konec smo želeli iz Vanje Dujca izvleči kakšno družinsko skrivnost o pridelovanju dobrega olja, zakaj ravno njihovo pobira nagrade po vsem svetu. Sam meni, da tu ni kakšnih posebnih skrivnosti: »Stvar je v doslednosti. V tem, da dobro oceniš, kaj želiš, da skušaš vse pripeljati tja in na koncu potem nastane nekaj dobrega. Vsako leto smo kar dobri, a na Obali je kar kakšnih 15 odličnih oljkarjev, povsem primerljivih z nami, nismo edini, tudi oni dobivajo nagrade, imajo odlična olja. Hodimo k italijanski konkurenci, preizkušamo njihova olja, se pogovarjamo z oljarji. No, tu je še ena skrivnost: sodelovanje. Odlično sodelujemo z inštitutom za oljkarstvo pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, pa z laboratorijem za analize oljčnega olja Labs v Izoli. Pa z nekaterimi oljkarji, še s kom iz tujine.« Kaj mu pomenijo nagrade? »Na začetku ti nagrade pomenijo ogromno, ko jih dobivaš vsako leto, se jih malo navadiš, a povedo, da delaš dobro. So pa pomembne za kupce, ker to pomeni, da kupujejo dobro olje. Pa sprožijo odziv medijev. In to je pomembno za oljčno olje. Ker mi smo na kmetijski periferiji, oljka raste samo na Obali. Je neprofitabilna, ne moremo si privoščiti reklam, zato so nagrade za nas zastonj reklame, ki se dotaknejo ljudi. Ta nagrada v Parizu je zelo odmevala. V tujino prodamo od 30 do 40 odstotkov, v glavnem v Avstrijo, Nemčijo in Rusijo. Delamo z visokimi stroški, naša olja so draga. Kupna moč Slovencev pa pada. Četudi imamo malo olja, ga ne bi uspeli prodati le doma. Tu nas čaka še veliko napornega dela,« je zaključil.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
