Ob relativno dobri epidemiološki sliki v Sloveniji velja vsak dan znova poudariti, da globalna krivulja pandemije ne obeta nič dobrega. Upanja o tem, da bodo visoke temperature ustavile širjenje novega koronavirusa, so se ob prvi otoplitvi razblinila tudi za tiste dvomljivce, ki jim širitev v Avstraliji ali Braziliji v času poletja na južni polobli ni bila zadosten dokaz. Znanstveniki Svetovne zdravstvene organizacije so tudi uradno potrdili, da je očitno, da pri covidu-19 ne gre za sezonsko bolezen, kot to velja za navadno gripo. Globalno gledano, je pandemija še v polnem razmahu, z več kot 200 tisoč potrjenimi primeri na dan. Ni pa nam treba pogledati daleč, da vidimo, kako zlahka se nam lahko zgodi resnejši drugi val. Stanje na Balkanu namreč ostaja zelo skrb vzbujajoče, geografska bližina pa za Slovenijo pomeni, da je nevarnost nenadnega porasta okuženih še kako resnična.
KAM NAPREJ?
Možnost vnovične karantene seveda ne more biti izključena, a uničujoče gospodarske posledice prvega vala puščajo malo manevrskega prostora vladam pri nas in drugod glede novih omejitev gibanja. Iz podobnih razlogov tudi zaprtje meja z namenom popolne odstranitve virusa ni realna opcija. Če so določene države ob pojavu nove bolezni merile na prekuženost prebivalstva, zaradi katere bi se bil virus nezmožen širiti, pa se je to kmalu izkazalo za račun brez krčmarja. Tako smo zašli v slepo ulico, iz nje pa nas lahko reši le cepivo proti koronavirusu. A to še ne obstaja, pa tudi če oziroma ko bo, kako bomo zagotovili njegovo dostopnost in ali bo cepljenje za vse obvezno?!
Trenutno na svetu strokovnjaki razvijajo 165 različic cepiva proti novemu koronavirusu, 27 izmed teh pa je že v fazi testiranja na prostovoljcih, čeprav se je cepiva začelo pripravljati šele pred šestimi meseci. Tokratna pandemija je tako znanstvenike postavila pred največji izziv do zdaj, saj poskušajo v roku enega leta razviti nekaj, za kar bi v navadnih okoliščinah potrebovali deset let. Ne nazadnje ne pozabimo, da cepiva proti SARS-CoV-1, ki je bil kriv za epidemijo v vzhodni Aziji leta 2003, sploh še nimamo. Omenjena bolezen je bila bolj smrtonosna, a manj nalezljiva, tako da je bila uspešno eliminirana tudi brez cepiva, pa vendar nudi lekcijo za aktualno problematiko, saj kaže, kako zahtevno delo je iskanje cepiva.
DOLGA POT DO REŠITVE
Iz povsem razumljivih razlogov mora cepivo preiti več faz testiranj, da bi bilo odobreno za širšo populacijo. Da bo Slovenija med prvimi državami, ki ji bo cepivo dano na voljo, ji zagotavlja njeno članstvo v Evropski uniji. Evropska komisija je predstavila strategijo EU za cepivo, katere dva glavna stebra sta zagotovitev proizvodnje zadostne količine cepiv v EU in prilagoditev pravil EU zdajšnjim nujnim razmeram, da bi pospešili razvoj, odobritev in razpoložljivost cepiv.
Komisija bo v zameno za pravico do nakupa določenega števila odmerkov cepiva v določenem časovnem okviru in po določeni ceni delež vnaprejšnjih stroškov proizvajalcev cepiv financirala iz instrumenta za nujno pomoč, ki je skupno velik 2,7 milijarde evrov. Ta finančna sredstva bodo štela za polog za cepiva, ki jih bodo pozneje kupile države članice. Dodatna podpora je mogoča s posojili Evropske investicijske banke. Komisija je med eno od svojih zavez pri nakupovanju cepiv zapisala tudi, da bo od proizvajalcev zahtevala zagotovitev prihodnjih odmerkov cepiv partnerskim državam. Najrevnejše države bodo seveda najranljivejše, saj so velesile vse po vrsti tako ali drugače izstopile iz mehanizma Svetovne zdravstvene organizacije, katerega želja je bila ravno pravična porazdelitev morebitnega cepiva ne glede na finančne zmožnosti vlad.
CEPLJENJE NE BO OBVEZNO
Na naša vprašanja o tem, ali Slovenija že ve, koliko cepiva si lahko obeta iz mehanizma EU, kot tudi to, ali ima že narejen načrt glede tega, kako bo potekalo cepljenje, smo z ministrstva za zdravje dobili odgovor, da pogajanja o količini cepiva šele potekajo, saj je Evropska komisija v fazi zbiranja podatkov o tem, koliko odmerkov države ocenjujejo, da bodo potrebovale. Nato bo sledilo še mukotrpno pogajanje z zasebnimi proizvajalci, EU pa naj bi, po neimenovanih virih Reutersa, merila na ceno pod 33 evri na odmerek.
Ob molku pristojnih pri nas lahko vsaj grobe ocene iščemo na Hrvaškem, kjer tamkajšnji minister za zdravje Vili Beroš odkrito govori o dogovorjenih 1,5 milijona odmerkih, kar bi preneseno na slovensko populacijo pomenilo približno 750 tisoč odmerkov za dva milijona prebivalcev. Na naše poizvedovanje so z ministrstva za zdravje še zapisali, da kljub temu, da zanj imajo zakonsko podlago, »o obveznem cepljenju ne razmišljamo, pričakujemo pa odgovorno vedenje posameznikov«.
Glede na nevarnost okužbe lahko sklepamo, da bi bili prvi v vrsti za cepljenje zdravstveni delavci, ki jih je v Sloveniji nekaj čez 40 tisoč, in predvsem ranljive skupine. Število slednjih je težje oceniti, a če sledimo zgolj kriteriju starosti, ugotovimo, da je 400 tisoč prebivalcev Slovenije starih nad 65 let. V najboljšem scenariju bomo imeli cepivo za njih na voljo v roku enega leta, v najslabšem pa še deset let in več ne.
