Kar 26 let jo je doma zadrževala mati. Da bi jo zaščitila pred svetom, je bil njen razlog. A je to pomenilo, da Nadežda Bušujeva sveta ni videla, odkar je pred 26 let zaključila s šolanjem. Edina izjema se je pripetila leta 2006.
Tatjana je v dobro svoje hčerke to zadrževala v svojem domovanju v ruskem mestu Nižni Novgorod.
Preživetje so jima omogočali socialni transferji na mamino ime, prav tako so jima na dom dostavljali špecerijo. Občina je večkrat ponudila, da hčerki izda potni list, a je to zavrnila. Obiskovali so ju socialni delavci, a ju nista spustili v hišo. Oblasti pa niso mogle ukrepati, ker so strokovni delavci prej omenjenega leta 2006 presodili, da sta obe dobrega duševnega zdravja. Tistega leta je namreč mama zbolela, zaradi česar sta morali poiskati zdravniško pomoč.
Mačke imajo več pravic
Ko je bila torej hčerka oteta ujetništva, ki morda ni bilo docela neprostovoljno, je na vprašanje, zakaj ni odšla, odvrnila »kam pa«. »Ne poznam ničesar in nikogar. Nikjer nisem bila. Odkar sem končala šolo, nisem več šla nikamor. Jem, kar dobim: hrano za mačke, kruh, pokvarjeno hrano.« Pridušala se je tudi, da imajo mačke več pravic kot ona.
Na omenjeni občini so sicer dejali, da so 42-letni Rusinji skušali pomagati, a da ni hotela spremeniti svojega življenjskega sloga.
Vse pa se je spremenilo, ko se je pojavila v pisarni lokalnega sveta, kjer je zaprosila za zaposlitev in osebne dokumente, da bi lahko prejemala državno podporo. Menda se ni okopala več kot deset let. Ko so socialni delavci le vstopili v hišo, so tam našli poginule mačke in še kako žive podgane.
