Kako je mogoče, da ljudje prikimavajo takšnemu nadzoru nad zasebnostjo in celo neupoštevanju pravic? Ljudje se ne zavedajo, da uporaba teh tehnologij – ki najpogosteje poteka pod krinko preganjanja kriminala in terorizma – teoretično omogoča skorajda popoln nadzor. V prihodnosti v javnosti ne bomo več anonimni, saj bo v množici mogoče prepoznati vsak posamezen človeški obraz. Znano je, da je šla glede tega najdlje Kitajska, kjer so v letošnjem januarju v resnici presegli vse meje: uporabniki mobilnih storitev v prihodnje ne bodo mogli dobiti telefonske številke, če ne bo operater pred tem v svojo bazo shranil optične podobe njihovega obraza. Torej bo oblast na ta način preverjala identiteto več sto milijonov uporabnikov interneta v državi. Tudi slovenska policija že od leta 2014 uporablja tehnologijo za prepoznavanje obrazov. Še več: na družabnih omrežjih pobirajo fotografije in si ustvarjajo podatkovno bazo.
Veliko oko Velikega brata
Lansko jesen smo poročali o tem, kako so se na Kitajskem lotili uvajanja novega sistema, v katerem država na podlagi različnih digitalnih podatkov – posnetkov uličnih kamer, spletnih nakupov, igranja videoigric na spletu, zapisov na družabnih omrežjih itd. – državljanom podeljuje plus in minus točke, pri čemer so nato za lepo vedenje nagrajeni, za »neprimerno« pa kaznovani. Takrat smo, seveda, poudarili, da nas je lahko zelo, zelo strah takšnega družbenega »dobropisa« in srhljivega kitajskega eksperimenta.
Zdaj so šli Kitajci še dlje. V veljavo je stopila zakonodaja, ki določa, da morajo mobilni operaterji zagotoviti prepoznavanje obrazov vseh novih uporabnikov njihovih storitev. To pomeni, da ljudje ne bodo imeli dostopa do mobilnih storitev oziroma ne bodo mogli dobiti telefonske številke, če ne bo operater shranil optične podobe njihovega obraza. Tako bo lahko oblast preverjala identiteto več sto milijonov uporabnikov spleta v državi. Kako se je lahko zgodilo kaj takega? Vse to se je lahko zgodilo zato, ker so ljudje premalo obveščeni, ker se preprosto ne zavedajo, da so biometrični ukrepi že po naravi stvari velik poseg v zasebnost in dostojanstvo posameznika.
Nadzor tudi na stranišču
Uporaba tehnologije prepoznavanja obrazov v zadnjih letih na Kitajskem zelo hitro napreduje. Njena uporaba se širi od trgovin do nadzornih sistemov. Vse je šlo tako daleč, da nič več ne gre samo za preganjanje kriminala in »zagotavljanje varnosti«, temveč za posege v najintimnejša področja človekovega življenja. Za ilustracijo bomo – malo za šalo in malo za res – opisali dogajanje v Nebeškem templju v Pekingu. Upravniki muzeja so, da bi preprečili pretirano uporabo toaletnega papirja, stranišča opremili z nadzornim sistemom prepoznavanja obrazov. Ko je določen obraz porabil dovoljeno količino toaletnega papirja, mu naprava z njim nekaj časa ni postregla. Ob tem bi se bolj težko nasmejali, mar ne?
Kaj je biometrija? Beseda biometrija izhaja iz starogrške besede »bios« (življenje) in »metron« (meritev). Poenostavljeno je biometrija veda o načinih prepoznavanja ljudi na podlagi njihovih telesnih, fizioloških in vedenjskih značilnosti, ki so hkrati edinstvene in stalne za vsakega posameznika. Z njimi je mogoče nekoga določiti – z uporabo prstnega odtisa, posnetka papilarnih linij s prsta, šarenice, očesne mrežnice, obraza, ušes, DNK in značilne drže.
Vzemi in plačaj z nasmehom
Uporaba biometrije vse bolj narašča, saj jo lahko zasledimo v številnih dejavnostih, pri čemer se uporablja v različne namene: za obrambo, nacionalno varnostno in obveščevalno dejavnost, upravljanje zaporov, ukrepe na državnih mejah, imigracije, potne liste, bančne in finančne institucije, informacijske sisteme …
Edinstvene telesne značilnosti postajajo novo geslo za marsikaj, predvsem pa je to nov način identifikacije. Tudi v sektorju finančnih storitev uporabljajo za potrditev identitete lastnika bančne kartice prepoznavanje obraza. Za odprtje novega računa je že marsikje dovolj tako imenovani selfi. Na ta način se močno poenostavi tudi nakupovanje na spletu. Spletni trgovec Alibaba uporablja plačilni sistem, pri katerem je dovolj, da uporabniki, ko kupujejo blago, zgolj pokimajo z glavo. Velika večina ljudi je menda prepričana, da je pri plačilih z biometrijo manj možnosti, da bi prišlo do prevare.
V Alibabi so uspešno preizkusili tudi pilotni projekt trgovine brez blagajničarjev in blagajn. Ob prihodu v trgovino je potrebna zgolj registracija kupca, in to tako, da se fotografira na enem izmed samopostrežnih terminalov. Lahko je to fotografija našega nasmejanega obraza. Potem se lahko sproščeno sprehajamo med policami, izberemo, kar želimo, in mirno odkorakamo iz trgovine. Tehnologija za prepoznavanje obrazov bo nato v povezavi z drugimi tehnologijami poskrbela za to, da bo končni znesek nakupa prišel do naše kreditne kartice.
V hipu razgaljeni
O, kako čudovito, pomislimo, ko nam Facebook sam označi, kdo vse je na skupinski fotografiji z izleta, ki jo hočemo objaviti. Se kdaj vprašamo, kako je mogoče, da vse to vedo? Predstavniki Facebooka so se pohvalili, da njihov algoritem za prepoznavanje obrazov deepface v 97 odstotkih pravilno ugotovi, da je na različnih fotografijah ista oseba. To natančnost bodo še izboljšali, ko bodo deepface povezali z drugimi uporabniškimi podatki na Facebooku – prijateljsko mrežo, lokacijo in fotografijami oseb, s katerimi se določen obraz pogosteje pojavlja. Mi pa se tega veselimo?
Tudi to, da lahko svoj mobilni telefon odklepam s prstnim odtisom, se mi je zdelo na začetku super. Niti za hip nisem pomislila na varovanje osebnih podatkov. Sicer pa skoraj vsa velika spletna in tehnološka podjetja že razvijajo svoje rešitve za obdelavo obraza, pa tudi novejši pametni mobilni telefoni za odklepanje namesto gesla že uporabljajo prepoznavanje obraza. Laiki se očitno ne zavedamo, da znajo omenjeni algoritmi prepoznati in analizirati obraze med milijardami podob, ki jih je mogoče najti na spletu in družbenih omrežjih. Temu nato dodajo še podatke o glasu, grimasah, govorici telesa in drugih značilnostih, ki jih nevede razkrijemo pred nadzorno kamero. Pomislite, da bo lahko v prihodnosti že posnetek na prvi od neštetih kamer na vaši poti v hipu razkril, da ste vinjeni, in ne boste mogli odpeljati naprej. Da ne omenimo možnosti, da vas, če boste med hojo proti domu padli na nos, varnostni sistem za odklepanje vrat, ki je bil narejen na podlagi prepoznavanja vašega obraza, ne bo prepoznal, tako da boste morali prespati na predpražniku.
A šalo na stran. Kakšna bo torej ta naša prihodnost? Čez nekaj let – če že ne prej – bo mogoče v množici identificirati skoraj vsak človeški obraz.
Tudi Slovenci imamo Velikega brata
Kot vsako tehnologijo je mogoče tudi biometrijo uporabiti na način, ki je prijazen do zasebnosti posameznika. Na žalost pa se lahko uporablja tudi drugače, kot učinek »Velikega brata«. Vse kaže, da je resnični motiv za množično nameščanje in uporabo nadzornih tehnologij predvsem nadzor nad ljudmi, seveda pa tudi dobiček in moč. Obljuba večje varnosti je zgolj politični izgovor, ki je postal sprejemljiv tudi v najbolj demokratičnih družbah.
Tudi slovenska realnost kaže, da so nadzorne kamere na številnih javnih krajih. Datoteke so polne dragocenih podatkov s spletnih strani o nakupih, kreditih, potrošniških navadah … Jasno je, da o nas veliko povedo bančni podatki, davčni dosjeji, zdravstvene kartoteke … In da smo, ko se združijo podatki iz različnih virov, odprta knjiga, ki jo z veseljem in po potrebi prebira Veliki brat.
Slovenska policija že uporablja tehnologijo za avtomatizirano prepoznavanje obrazov. Sicer menda z njo ne izvajajo množičnega nadzora, čeprav bi jim širina obstoječe zakonodaje to dopuščala.
V poročilu analize avstrijske nevladne organizacije AlgorithmWatch je navedeno, da slovenska policija že od leta 2014 uporablja doma razvito tehnologijo za prepoznavanje obrazov. In to drži. A so, kot so povedali, pri tem usklajeni z informacijskim pooblaščencem. Kako je to mogoče, ko pa vemo, da je v Sloveniji uporaba tehnologije za avtomatično identifikacijo posameznikov na splošno prepovedana? Bodite pozorni in se vprašajte, zakaj gresta tukaj policija in varuh človekovih pravic z roko v roki: eden od razlogov, da so prikimali policiji, je ocena informacijskega pooblaščenca, češ »da civilna družba ni izražala resnih nasprotovanj glede uporabe tehnologije prepoznave obrazov s strani policije«.
Torej jim to pravico daje predvsem naša indolenca!
Slovenska policija je poleg tega priznala, da uporablja lastno evidenco fotografiranih oseb. Od kod? Kako? Sami smo jim jo ponudili na družbenih omrežjih, pri čemer lahko uporabijo prav vse, kar objavimo. Torej nastaja lepa zbirka osebnih podatkov Slovencev. Vse skupaj je hudo nenavadno, saj ustavno sodišče zaradi posega v zasebnost prepoveduje že avtomatično zajemanje registrskih tablic, prepoznavanje obrazov na javnih krajih pa je vsekakor precej hujše poseganje v zasebnost.
Apetiti po družbi, ki bo imela popoln nadzor, naraščajo
Sanje o nadzoru niso nič več omejene zgolj na Kitajsko. V ZDA so po 11. septembru 2001 začele podatkovne zbirke rasti kot gobe po dežju. Torej Američani kar dobro odgovarjajo Kitajcem. Detroit in Chicago sta bila med prvimi mesti, v katerih so namestili nešteto nadzornih kamer. Atlanta se celo ponaša z desetim mestom na seznamu najbolj nadzorovanih mest na svetu.
V ZDA na letališčih že zdaj izvajajo prepoznavanje obrazov za tujce, ki vstopajo v državo, v prihodnosti pa bi radi to razširili tudi na ameriške državljane.
Znana je pogodba med srbsko vlado in velikanom Huaweijem, katerega rezultat je dejstvo, da je Beograd – in najbrž še kakšno drugo mesto – pod popolnim videonadzorom.
Celo Nemčija, ki se je dolgo ponašala z varovanjem osebnih podatkov, se je po »uspešnem poskusu« v Berlinu navdušila nad kamerami, ki so sposobne prepoznavati obraze. Zdaj jih pospešeno nameščajo na železniških postajah, letališčih in v različnih javnih prostorih.
V Franciji pripravljajo program Alicem, ki bo vsem državljanom prinesel digitalno identiteto, povezano s prepoznavanjem obraza.
Med desetimi najbolj nadzorovanimi mesti na svetu je osem kitajskih. Presenetljiv in hkrati srhljiv je podatek, da je na šestem mestu britanska prestolnica. Devet milijonov prebivalcev Londona nadzoruje 628.000 kamer. Londončani se šalijo, da njihov odhod na delo in vrnitev domov vsak dan zabeleži na stotine kamer.
Indija, država, ki nima zakonodaje o varovanju osebnih podatkov in ki ima dolgo zgodovino spletne cenzure, že dela na tem, da bo vzpostavila enoten državni sistem za prepoznavanje obrazov. Centralizirani sistem bi bil povezan s podatki, ki jih zajame več milijonov kamer po vsej državi, pa tudi z drugimi bazami podatkov, denimo, z bazo prstnih odtisov.
Olimpijske igre v Tokiu leta 2020 bodo prvi športni spektakel, na katerem bodo za varnost skrbeli s prepoznavanjem obrazov. Vsa tekmovalna prizorišča bodo opremljena tudi s tovrstno najsodobnejšo tehnologijo. Gre za naprave, ki v 0,3 sekunde prepoznajo obraz, ki se ujema s fotografijo v bazi fotografij tekmovalcev, novinarjev, uslužbencev … Organizatorji sporočajo, da tehnologije ne bodo uporabljali za preverjanje obiskovalcev športnih dogodkov. Pa jim lahko verjamemo?
Duh je ušel iz steklenice in ni ga mogoče vrniti vanjo. V prihodnje v javnem prostoru ne bo več zasebnosti.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
