Ljudje živijo v prenatrpanih centrih in šotorih, v človeka povsem nevrednih razmerah, v revščini, higiena je slaba, zdravstvene oskrbe primanjkuje. Ponekod se odvija pravi boj za preživetje. Potrebni so nujni ukrepi za izboljšanje grozovitih življenjskih razmer. Čeprav se jih Grčija trudi reševati, je težko, saj še vedno vsak dan na njihova tla pride na stotine ljudi, pravi naša sogovornica Miša Novak, ki že 22 let z družino živi na grškem otoku Zakintosu. Na pomoč bi morale priskočiti evropske države, ne samo z denarjem, temveč tudi z iskanjem načinov za premestitev ljudi iz Grčije.
Mišo smo vprašali, kako vidi razmere v državi, kako ljudje sprejemajo novo krizo in kako jo rešuje država. »Kar vem, seveda izvem iz naših medijev,« je povedala. »Grčija je veliko pretrpela že zaradi gospodarske, potem pa se je naenkrat znašla še v begunski krizi, prepuščena sama sebi. Pravijo, da je najhuje na otokih vzhodnega Egejskega morja, predvsem na Lesbosu, Samosu in Hiosu. Otočani so zelo humani, pomagajo ljudem, kot tudi vlada, župani. Toda turistov na te otoke ni več, kar je seveda porazno, glede na to, da Grčija živi od turizma, da je turizem torej naša glavna gospodarska panoga. Noben načrt vlade ne more biti učinkovit, če v Grčijo vsakodnevno prihaja na stotine beguncev. Država nima niti finančnih sredstev niti infrastrukture za toliko ljudi. Vlada se trudi razbremeniti otoke in ljudi razporediti po celini, kar pa spet ni preprosto, saj prebivalci protestirajo. Nekaj beguncev so želeli naseliti tudi pri nas na Zakintosu, v zapuščenih hotelih in nedelujoči bolnišnici, ampak domačini tega niso dovolili. V pristanišču so protestirali in beguncem niso dovolili izkrcanja.
Grčijo je preprosto treba razbremeniti, ne more zapreti svojih meja. Medtem ko druge države to naredijo. Kakšna Evropska unija je to, se sprašujem. Denar pošilja za izgradnjo primernih bivališč za begunce, kar pomeni, da bodo ostali tukaj. Večina jih ostane na otokih. Kolikor sem izvedela iz medijev, nekateri že pet, šest let živijo tam v obupnih razmerah. Največja težava je, da je toliko teh ljudi skoncentriranih v majhni državi. Kaj naj ta naredi? Medtem ko nekatere države v Evropski uniji niso sprejele niti enega begunca.
Slišala sem tudi govore nekaterih pesimistov, ki pravijo, da je to načrtovano, da gre za muslimanizacijo Evrope. Ljudje v Grčiji nimajo nič proti reševanju žena, mater, otrok, ampak večina beguncev je mlajših moških. Pravijo, da če bi Grki med vojno zbežali v tuje države, Grčije danes ne bi več bilo. Po mestih postopa veliko mladih tujih moških, ki iščejo delo, v delu Aten je nastal nekakšen geto, kamor si niti Atenčani ne upajo več. Na Zakintosu te krize k sreči ne čutimo, v Atenah in Solunu, kjer živita moja tašča in tast, je pa precej težko.
Nekje sem prebrala, da Evropska unija v Grčijo pošilja strokovnjake, ki se pogovarjajo s prosilci za azil in odločajo, kdo ga lahko dobi, potem pa tega človeka pošljejo, kamor želi. Ampak na otokih je teh strokovnjakov premalo, to bi se moralo odvijati hitreje. Skratka, glavni načrti, za katere trenutno vemo, so, da je treba begunce prerazporediti po državi, da mora birokracija delovati z azilom in da je treba zgraditi ustrezne centre za nastanitev. Na otokih trenutno prebivajo v groznih razmerah v šotorih, zdaj naj bi jim postavili bivalne kontejnerje in uredili sanitarije. To je nekaj načrtov, o katerih beremo v medijih, za kaj podrobnejšega pa žal ne vem.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
