Nedavno smo izvedeli še, da so slovenski šolarji, čeprav so v znanju nadpovprečni, nadpovprečni tudi v malodušju – neradi hodijo v šolo, so žalostni, zaskrbljeni in preobremenjeni; pa tudi, da so slovenski učitelji oropani avtoritete, preveč prestrašeni, da bi kaj spreminjali, poleg tega so žrtve hudih pritiskov. Lena se s slednjim strinja oziroma težave učencev lahko razume, kljub temu pa iz novega zornega kota optimistično gleda na slovensko šolstvo. Prepričana je, da lahko učitelji s svojim znanjem in poznavanjem težav vplivajo na njihovo reševanje.
Lena Vastl se je nadvse želela pobliže seznaniti z delom v finskem šolskem sistemu, o katerega uspešnosti se tako veliko govori in ki si ga želi posnemati ves svet. Ni več želela čakati na kakšen mednarodni projekt; da bi dobila štipendijo v Sloveniji, je bila »prestara«, na Finskem pa je tako ali tako ne bi dobila, ker je državljanka EU in je študij zanjo zato brezplačen. Ko ji je prijateljica nekega dne odločno rekla, kaj še čakaš, se je odločila, da si bo magisterij financirala z lastnimi prihranki. Pozneje je na Finskem nekaj denarja privarčevala tudi s poučevanjem slovenščine. Na Osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki so ji pomagali tako, da so ji prihranili delovno mesto.
Odgovornost in zaupanje gresta z roko v roki
Najprej: bi lahko živela na Finskem? »Da, lahko bi, in to predvsem zaradi vrednot, ki prežemajo vse ravni življenja. Govorim o odgovornosti, zaupanju, samostojnosti in enakopravnosti. Odgovornost se kaže v medsebojnih odnosih. Mlade že od zgodnjega otroštva, na primer, navajajo na točnost. Da drugim ljudem ne kradeš časa. V poslovnem življenju ne sme biti zamujanja. Finci preprosto ne zamujajo. Če rečeš, da boš zamudil, ti dajo pet minut, sicer začnejo brez tebe. Odgovornost in zaupanje gresta z roko v roki. Če rečejo, da bodo nekaj naredili, to tudi naredijo. Kot tujko me je marsikaj navdušilo, denimo možnost osamosvojitve. Študentje gredo lahko na svoje in imajo ob tem podporo države. Letos jeseni so, na primer, objavili, da so ostala državna sredstva za podporo študentom neporabljena, in vse, ki potrebujejo pomoč, zaprosili, naj se prijavijo.«
Izgubljeni v iskanju napak
Po dveh letih spoznavanja finskega šolskega sistema, ki že skoraj dve desetletji uživa sloves enega izmed najboljših na svetu, ima drugačen pogled tudi na slovenski šolski sistem. Prepričana je, da smo lahko optimistični, a moramo začeti pri sebi, pri tem, v čem smo dobri in kaj znamo, kaj imamo in je lastno samo nam – torej črpati iz lastnih prednosti. Potrebujemo pa vizijo. Tako so namreč ravnali Finci. Postavili so si preprosta, a bistvena vprašanja: kdo smo, kaj želimo doseči, kako bomo to storili, koliko časa bomo za to potrebovali in kaj smo za to pripravljeni narediti.
»Problem slovenskega sistema vidim v tem, da se lovimo na napakah. Kot učiteljica sem se počutila obremenjena s tem, česa vsega ne smem, kje ljudje iščejo moje napake, kje me lahko zakonsko preganjajo, kje si bodo starši jemali pravico, da posegajo v moje delo in presojajo o mojih odločitvah.« Torej se pri nas učitelji bojijo? So pod stresom, prestrašeni? »Da. Ko pride do pritiska, je ta lahko ogromen. Stvari gredo lahko zelo hitro na nož. Ko se danes ozrem nazaj, mislim, da imamo učitelji precej moči v lastnih rokah. Poznamo probleme, poznamo zakonodajo – natančno vemo, kje so potrebne spremembe in izboljšave. Te izkušnje so neprecenljive. Zdi pa se, kot da nam za naslednji korak zmanjka moči. Na Finskem je učiteljski sindikat izredno močan. Ko se pojavijo nepravilnosti ali pomanjkljivosti, je nekaj povsem normalnega, da se z njimi soočijo in lotijo spreminjanja. Mi pa, na žalost, samo opažamo težave, nanje opozarjamo, smo včasih celo anksiozni in frustrirani, hkrati pa se ne upamo izpostaviti. Nadaljevati, ukrepati. Dokler bomo o naši šoli mislili in govorili samo slabo, ne bomo prekinili tega začaranega kroga. Šola ni svet brez težav. V njej se srečujejo različni ljudje, navade in kulture, zato je logično, da včasih prihaja do nestrinjanja. Poiskati rešitve in ne o težavah le razpredati, pa je ključ do reševanja.«
Kdo bo povrnil zaupanje v učitelje?
Ena od glavnih značilnosti finskega izobraževanja je veliko zaupanje, ki ga imajo starši šoloobveznih otrok do učiteljev. In nasploh zaupanje, ki ga učitelji uživajo v družbi. »Gre za zaupanje staršev v prvi vrsti v sistem, ki je učitelje usposobil za delo v razredu, gre za zaupanje v šolo kot institucijo, ki bo njihovim otrokom dala dobro izobrazbo, pa tudi za zaupanje vodstva šole v učitelje. V Sloveniji tu nastaja velika razpoka. Kot da ne bi bili vsi na istem bregu. Na Finskem je učitelj izšolan strokovnjak, ki je usposobljen za svoje delo, zato se v njegovo delo ne vtika. Podobno kot se ne vtika v delo medicinske sestre ali bančnega svetovalca. Vlogi starša in učitelja se ne mečeta v isti koš, kar pa ne pomeni, da vsi trije, učitelji, otroci in starši, ne sodelujejo in se med seboj ne pogovarjajo.«
Študij razrednega pouka kot izhod v sili
Po uvedbi mature so bili v Sloveniji sprejemni izpiti na smeri razredni pouk na pedagoški fakulteti ukinjeni. »V nasprotju z nami Finci sprejemnih izpitov niso ukinili, pravzaprav imajo ti na Finskem že 150-letno tradicijo. Zanima me, ali selekcija študentov na pedagoški fakulteti lahko zagotavlja kakovost šolstva in tudi ohranja splošno zaupanje v učiteljski poklic. Raziskav o vplivu ukinitve sprejemnih izpitov v Sloveniji je malo, sama pa menim, da bi bili izpiti koristni in potrebni. Pri vpisu na razredni pouk namreč ta hip v Sloveniji ni nobene selekcije. Za tretjino študentov je vpis na to smer zgolj druga ali celo tretja izbira. To pomeni, da je za tretjino poklic učitelja zgolj rezerva, saj so se hoteli vpisati nekam drugam, kamor pa niso bili izbrani. Na Finskem je ravno nasprotno. Postati učitelj je želja številnih mladih in prva ter včasih edina izbira študija, pri čemer je selekcija visoka, vsako leto je sprejetih okrog deset odstotkov vseh prijavljenih, a mnogi kljub temu vztrajajo in sprejemne izpite opravljajo tudi več let zapored. In to ni videno kot neuspeh, temveč vztrajnost. Medtem pa si največkrat vzamejo čas za dodatna izobraževanja.«
Drugačno pojmovanje avtoritete
»Pri nas bi se dalo na zakonodajni ravni marsikaj spremeniti. Učitelji na različne načine, tudi javno, izpostavljamo težave, s katerimi se soočamo, kljub temu pa se zdi, da se skala ne premakne nikamor. V zvezi s tem sem bila na Finskem prijetno presenečena, ko nam je profesorica na fakulteti povedala, da ji je bilo ob branju osnutka novega učnega načrta jasno, da so njegovi spisovalci prebrali aktualne raziskave, med njimi take, pri katerih je sodelovala sama. 'Torej obstaja sodelovanje, odgovorno ravnanje pristojnih,' sem si rekla. Razliko med našima dvema sistemoma oziroma državama vidim v tem, da bodo na Finskem, ko bo strokovnjak s katerega koli področja prišel do zakonodajne oblasti in utemeljeno dejal: 'Ne deluje,' njegove besede vzeli resno. Če si namreč želiš, da bi sistem deloval, potrebuješ delavca, ki bo pri opravljanju svojega poklica zadovoljen, zato prisluhneš njegovim pripombam in predlogom.«
V čem je tako velika razlika? Po Leninem mnenju je tako, ker imamo zelo drugačno pojmovanje avtoritete. »Slovenci se avtoritete bojimo. Ko pa sem postala študentka na Finskem, so nam najprej povedali, da je pri njih prispodoba za avtoriteto ravna črta. Ne zanimajo jih akademski nazivi, profesorja preprosto in brez zadržkov naslavljaš z imenom – brez pretiranih vljudnostnih fraz – in ga sproščeno sprašuješ vse, kar te zanima. Finski jezik recimo tudi ne pozna vikanja in oblike za spol pri tretji osebi ednine. Spet enakopravnost. Spoštovanje si človek pridobi z odgovornim ravnanjem, potem ko sprejme nalogo, in z močjo argumenta za odločitve, ki jih pri tem sprejema.«
Zaželene so samo petice in štirice
Helikopterskih staršev, ki bi bdeli nad vsakim otrokovim gibom ter reševali njegove konflikte in probleme, je v finskih šolah najbrž manj kot pri nas? »Na Finskem prevladuje miselnost, da starši otroka s tem, ko se vmešavajo v njegovo šolsko delo, prikrajšajo za izkušnjo prevzemanja odgovornosti in utemeljevanja lastnih odločitev. Naj dam primer iz lastne prakse. Če dam učencem nalogo, se staršem prav gotovo ni treba ukvarjati s tem, ali je ta naloga lahka ali težka. Jaz, učiteljica, sem se odločila zanjo in tudi vem, zakaj sem jo dala. Rezultat vpletanja staršev je, da se ne zgodi tisto, kar bi se v razredu moralo zgoditi. To je, da bi naslednji dan deset otrok recimo povedalo, da naloge niso razumeli in niso znali narediti. Namesto tega se starši doma hudujejo na učitelja, nekateri celo sami, namesto otrok, naloge na koncu naredijo. Rezultat je kup slabe volje in narejena naloga, informacija pa sprva povsem obide učitelja. Ni nelogično, da kasneje nekje poči. Učenci bi morali biti sami sposobni povedati, da je bila naloga zanje pretežka in zakaj. Težavo vidim v tem, da je slabo, če naglas poveš, da nečesa ne znaš in ne razumeš.«
Na Finskem je menda nepojmljivo, da bi učenci osnovno šolo izdelovali s pomočjo inštruktorjev in staršev. Leni je bilo zelo všeč tudi to, da namenjajo ocenam veliko manj pozornosti. Več je osredotočenosti na to, da se učiš in nečesa naučiš. Če ti gre počasneje kot drugim, nič hudega. Pomembno je, da se pomikaš naprej. Bistveno manj je tekmovalnosti, kakršne smo vajeni v naših šolah. »V Sloveniji je postalo tako, da vsi hočejo samo petice in štirice in nič drugega. Ocena je merilo vsega.«
Anksiozni tudi na Finskem
Izsledki raziskave Pisa 2018 so pokazali, da so slovenski šolarji v znanju nadpovprečni, a so, na žalost, nadpovprečni tudi v malodušju. Kar 35 odstotkov jih je izjavilo, da so pogosto ali vedno žalostni, dobra polovica pa jih je priznala, da so pogosto ali vedno zaskrbljeni. »Tudi na Finskem so omenili, da se zvišuje stopnja frustracij in anksioznosti med učenci in da učenci zato tudi izostajajo od pouka.« Minister Pikalo je napovedal, da se bodo resno lotili tega problema, saj je takšno čustveno stanje petnajstletnikov razlog za preplah. Kako si to razlaga Lena Vastl? Gre morda deloma tudi za slovensko nagnjenost k splošnemu malodušju? »Ne bi si upala posploševati. Strinjam se, da šola lahko poglobi anksioznost, ne vem pa, ali je lahko edini razlog znajo.« Ali finski učenci z veseljem hodijo v šolo? »Na to bi odgovorila z razmišljanjem: sprašujem se, koliko otrok bi prostovoljno hodilo vsak dan v šolo in katere predmete bi si izbirali. Po drugi strani pa, ali ni tako, da vsi radi gremo tja, kjer se dobro počutimo? S tega stališča prijetno šolo, s prijetnim vzdušjem si predstavljam.«
Vsi na telefonih!
Učiteljica Vastl pa je bila osupla nad pretirano uporabo mobilnih telefonov v finskih šolah. »Na Finskem v večini šol, ki sem jih obiskala, velja prepoved uporabe telefonov med poukom, nimajo pa učitelji pravice učencem odvzeti telefonov, ker bi s tem posegali v njihove pravice.« Telefoni so na mizah včasih tudi med poukom, učitelji pa se niso pretirano ukvarjali s tistimi učenci, ki so telefone tudi uporabljali – tudi kadar ni šlo za šolsko delo. »Ponekod se mi je zdelo, da so med odmorom prav vsi otroci na telefonih. Pogled je bil kar malce strašljiv.«
A otroci na Finskem so med skoraj vsemi odmori zunaj. Če niso na dvorišču in svežem zraku, jih med odmorom usmerjajo v branje knjig – taka je vsaj praksa na šolah, ki jih je Lena obiskala. Zanimiva se ji je zdela tudi odločitev ene izmed šol o petnajstih minutah branja na začetku pouka, in to ne glede na to, kateri predmet je na vrsto prvo uro (tudi na predmetni stopnji). Učenci imajo ves čas v torbi knjigo, ki jo prebirajo ob različnih priložnostih. Tudi nadarjeni učenci, ki nalogo končajo pred drugimi, nato potegnejo iz torbe knjigo in berejo.
Če bi imela čarobno paličico ...
Kaj bi Lena Vastl, ki je zdaj polna različnih vtisov, najraje in takoj zdaj spremenila v slovenskem šolstvu? »Čezmerno ocenjevanje. Pri nas je absolutno preveč ocenjevanja. Lepo bi bilo, če bi lahko učitelji sami odločali o količini ocen. Na Finskem se vsak učitelj sam odloči, kdaj in kako bo preverjal znanje, kdaj in kako bo ocenjeval. Tega ne določa učni načrt. V učnem načrtu imajo zgolj cilje, ne pa tudi standardov.«
In kaj bi k nam s čarobno palico prinesla iz finskega šolskega sistema? »Zagotovo sproščenost, in sicer v smislu, da je šola lahko prostor, kamor gre mlad človek rad, kje se počuti varnega, sprejetega, slišanega …, kjer se mu da moč soodločanja, več svobode in posledično tudi več odgovornosti. Manjka pa nam tudi spoštovanja, in sicer tako do soljudi kot do učiteljskega poklica.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
