Dunaj je že deseto zaporedno leto prvo na Mercerjevi lestvici mest, v katerih je najlepše in najprijetneje živeti (če že vprašate, Ljubljana si na tej lestvici z Dubajem deli 74. mesto, na prvih treh mestih pa so Dunaj, Zürich in Vancouver), in ko ti Dunajčani pridejo povedat, kako izboljšati življenje v mestu (kar so storili na nedavnih Dunajskih dnevih v Ljubljani), jih je pametno poslušati. In smo se tako s krajinsko arhitektko Martino Frühwirth pogovarjali o »grätzlih«, o miniparkih sredi mesta, ki si jih uredijo kar soseske same, služijo pa vsem.
Greclanje za začetnike
Najprej in predvsem je bilo treba razjasniti, kaj za božjo voljo je grätzl – pri nas so to prevedli kot »medsosedsko oazo« –, pa so pojasnili, da je to »del mesta z lastno identiteto, ima svoj značaj, ki se razlikuje od drugih sosesk, tja spadaš, tam se srečuješ z drugimi«. Tam se ljudje med seboj poznajo, navadno obsega več stanovanjskih blokov in je pravzaprav sopomenka za bližnjo okolico. Ali kot verjetno še najbolje pojasni Martina Frühwirth, »to je 'tvoj' del mesta, čeprav nisi njegov lastnik«.
Teh oaz ne mešajte z gostinskimi vrtovi, mesdosedske oaze so nekomercialna izraba javnega prostora, namenjene so druženju, zrastejo pa navadno na parkirnem mestu vzdolž ulice. Živijo eno samo poletje, ko je konec tople sezone, parkirno mesto spet služi prvotnemu namenu, saj so pozimi tudi potrebe pa parkiriščih večje, pravi Martina Frühwirth, nasmejana gospa, ki očitno uživa v svojem delu. Prej je delala v dunajskem arhitekturnem muzeju, razloži, tam je postavila »razstavo o tem, kako se zasnova mesta, zgradb in javnih prostorov, spreminja zaradi predpisov. In skozi to sem našla svojo ljubezen do … no, ne ravno do predpisov, ampak do tega, kako se znajti med njimi. Pred letom dni sem začela delati za mesto Dunaj v oddelku za načrtovanje. Odgovorni smo le za javni prostor – ne za zgradbe, temveč za tisto, kar je med njimi.«
Parklet za ves svet!
Program obstaja od leta 2015, vsako leto je več prošenj za postavitev medsosedskih oaz, ki pa še niso dosegle predvidene številke 85 na leto. Vlogo z originalno idejo lahko spomladi odda vsak meščan (lahko pa tudi društvo ali šola) in se poteguje za 4000 evrov subvencije, ki jo podeljuje mesto. O dovoljenju odloča komisija, ki izmed predloženih zamisli izbere najboljše. Naslednjo pomlad pa se spet začne od začetka, enake oaze se ne da ponavljati leto za letom, komisija daje namreč prednost novim idejam. Za prosta mesta se prijavljajo tudi umetniki, ki tam potem razstavijo svoje umetnine in inštalacije, za to sicer zelo težko zberejo vsa potrebna potrdila in dovoljenja. Dunaj je zares ZELO regulirano mesto.
Toda ideja se pravzaprav ni rodila na Dunaju, prizna arhitektka. Ta čast pripada San Franciscu, kjer so si leta 2005 menda prvi izmislili »parklet« (po naše parkec ali minipark). Danes so se parkleti razlezli že po vseh večjih mestih v ZDA, poznajo jih tudi v Mehiki, v Londonu in seveda na Dunaju. Tja po nasvet prihajajo tudi delegacije iz drugih mest – na primer iz Ljubljane. Ali iz Züricha, večnega tekmeca, ki je na lestvici mest, prijaznih do ljudi, na drugem mestu za Dunajem. Tega prej nisem vedela, pravi Martina, »ampak med volilno kampanjo so imeli v Zürichu slogan ‘Zürich mora postati bolj podoben Dunaju’, kar nam seveda zelo laska«.
Kdor je posadil butasto drevo, naj dvigne roko!
In prebivalci? So pretežno navdušeni. Ampak ne vsi, »vedno se najde kdo, ki protestira«, pravi Martina in pojasni, da ljudje plačujejo davke, ponekod je treba kupiti dovolilnico za parkiranje, potem pa jim vzamejo dragoceni parkirni prostor! Ampak mesto je pomislilo tudi na to – ljudi, ki se hodijo pogovarjat z meščani, za to posebej pripravijo. A še vedno potrebujejo jeklene živce: »Pogovarjamo se in pogovarjamo, tudi njim pustimo do besede. Za to nas posebej izobrazijo. Veliko moramo požreti: ko ti kdo reče, da ga ni nihče nič vprašal, ko so posadili tisto butasto drevo, tega ne smeš vzeti osebno. Pravijo, prej je bil tu parkirni prostor, zdaj je pa drevo! Vzdržujemo dialog. Smo ekipa, sestavljena iz ljudi iz različnih oddelkov, in v ekipi je zmeraj bolj zabavno, kot če delaš sam. Jaz načrtujem, potem je tu kolega, odgovoren za cestne površine, pa nekdo iz oddelka za promet, nekdo, ki je odgovoren za osvetljavo, in nekdo iz snage. Zraven je še oddelek za vrtove, za drevesa in rastline. Ljudem poskušamo pojasniti, jaz jim razložim vse o toplotnih otokih, kolega pove, zakaj drevesne korenine potrebujejo svetlobo …«
Ampak ko so oaze enkrat tam, jih ljudje z veseljem sprejmejo. »Ljudje kar prisedejo in se začnejo pogovarjati,« je navdušena arhitektka, ki je tudi sama že sedela v taki oazi dobre volje in se zapletla v prijeten pogovor z neznanci, ki jih sicer ne bi nikoli spoznala.
Njena skupina medtem že snuje načrte za novo vroče dunajsko poletje, premišljujejo o deljenem prostoru, kot ga je vpeljala Ljubljana, načrtujejo, da bodo v formulo medsosedskih oaz vključili tudi vodo in poskusno, le na eni lokaciji, vpeljali pršilnike, ki hladijo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
