»Aferaši«, koruptivni politiki, zaporniki, ljudje, ki zahtevajo drugačne države EU in ureditve. Ljudje, ki so na evropski in svetovni politični sceni pustili pečat, prihajajo v Bruselj. Peterletove orglice niso zaigrale labodjega speva instituciji, v kateri naj bi vladal birokratizem. Zabava se, kot kaže, šele začenja.
Kandidiralo je mnogo različnih »kalibrov«, zaradi katerih se je marsikateri volivec vprašal, ali sploh želi sodelovati v tej evropski igri. Kandidati, za katere si nikoli ne bi mislili, da bodo v prvem planu tako pomembnih volitev, kot so evropske, so pred resnimi temami jemali pozornost. Ali pa kandidature ljudi za najvidnejše funkcije, ki so mnoge volivce s svojim neznanjem in nepoznavanjem puščali odprtih ust. Spomnimo samo na Violeto Tomič in njen katastrofalen nastop med kandidati za predsednika Evropske komisije. Da, slovenska in evropska Levica sta bili prepričani, da je Tomičeva novi Juncker, za katerega so mnogi njegovi podporniki po dveh letih mislili, da je »bog pomagaj«. No, Tomičeva, naša znana osebnost in političarka, je »bog pomagaj« moment dosegla takoj. Ni bila izvoljena. So pa bili mnogi, ki imajo nešteto političnih nasprotnikov ne samo v lastnih državah, ampak tudi po Evropi in svetu.
Silvio Berlusconi
V Evropski parlament prihaja nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi, ki je po drugi svetovni vojni najdlje vladal Italiji. Berlusconi, medijski mogotec, ki je kariero začel kot pevec šlagerjev na ladjah, je kar trikrat sestavil italijansko vlado, skupno pa vladal več kot devet let. Ves čas njegove vladavine so ga povezovali s številnimi aferami in škandali. Spomnimo samo na zabave »bunga bunga« in zabave z mladoletnicami. Berlusconiju se je celotno vladavino očitala koruptivnost. Leta 2013 je bil obsojen zaradi davčne goljufije. A kot kaže, ga imajo Italijani še vedno radi. Na evropskih volitvah je prejel 666.000 preferenčnih glasov in se vrača v Evropski parlament, kjer je že sedel med letoma 1999 in 2001. Kot rečeno, v politiko na najvišji ravni se vrača tretji najdlje vladajoči premier Italije po Giovanniu Gilottiju, ki je konec 19. stoletja in v začetku 20. Italijo vodil dobrih 10 let, in Benitu Mussoliniju, ki je državo vodil skoraj 23 let. No, Mussolini je ponovno dobil sorodnika med evropskimi poslanci.
Mussolinijev pohod na Bruselj
Pravnuk italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, Caio Giulio Cesare Mussolini, bo sedel med evropske poslance v novo izvoljenem sklicu. Enainpetdesetletni mornariški oficir se svojega priimka ne sramuje, nanj je ponosen in kljub temu, da je bil rojen v Argentini, je bil med evroposlance izvoljen pri italijanskih skrajnih desničarjih Bratje Italije. Za sebe trdi, da je postfašist, ki želi, da bi sedež Evropske unije preselili kar v Rim. On pa ni edini potomec Benita Mussolinija, ki se je povzpel do položaja evropskega poslanca. Na listi prej omenjenega Berlusconija je bila za evropsko poslanko izvoljena Benitova vnukinja Alessandra Mussolini. Poslanka je bila od leta 2014 do letos, ko so Italijani izbrali drugega Mussolinija.
Separatisti v parlamentu EU
Katalonci oziroma Španci so v Evropski parlament poslali Charlesa Puigdemonta, nekdanjega predsednika Katalonije, ki je razglasil neodvisnost te španske pokrajine. Zaradi razglasitve neodvisnosti Katalonije od Španije mu v Španiji grozi dolgoletna zaporna kazen, zato je pobegnil v Bruselj, kjer živi stran od španske namere, da mu sodijo. Med evropske poslance je bil izvoljen tudi nekdanji podpredsednik Katalonije Oriol Junqueras, ki je trenutno v zaporu. Oba Katalonca bosta imela težave pred nastopom v Evropskem parlamentu oziroma bo imel Evropski parlament težave z njima, saj morajo Španci, ki so izvoljeni za evropske poslance, priseči v Madridu, kar bo, kot rečeno, težava, saj je Junqueras v zaporu, Puigdemont pa se v Španiji ne sme prikazati.
Med vidnejšimi evropskimi separatisti, ki so dobili sedež v Evropskem parlamentu, je tudi Britanec Nigel Farage, ki je bil eden od kreatorjev Brexita. Evroskeptik, ki je po mnenju mnogih zavajal Britance, da so na referendumu izglasovali ločitev Združenega kraljestva od Evropske unije. V parlamentu EU je Farage že od leta 1999, vendar tokrat kot član nove stranke, imenovane kar stranka Brexita. Farageu kljub temu, da si želi Veliko Britanijo zunaj EU, očitno plača evropskega poslanca vseeno zelo diši.
Koruptivnež
Dovolj glasov za sedež v Evropskem parlamentu je dobil, lahko bi rekli kar kolega našega Zorana Thalerja, nekdanji podpredsednik avstrijske vlade Heinz-Christian Strache. Zakaj Thalerjev kolega? Našega evropske poslanca iz vrst SD Zorana Thalerja so pred leti novinarji ujeli s kamero, ko je bil pripravljen sprejeti 100.000 evrov podkupnine v zameno za vložitev škandala. No, Strache se je leta 2017 ujel na podobnem videu, ko je ponujal pomoč domnevnim ruskim oligarhom v zameno za denar. Thaler je moral oditi iz Evropskega parlamenta, ko je bil škandal razkrit, za Stracheja pa še ni jasno, ali bo zaradi korupcije sploh sedel med 751 poslancev v Bruslju.
Predsedniki vlade
Kot smo že napisali, je v Evropski parlament prišel nekdanji italijanski premier Berlusconi, no, evropske službe so za nekdanje premierje več kot zanimive, če gledamo primer Poljske, kjer se je v boj za evropske poslanske sedeže spustilo kar šest nekdanjih predsednikov vlad, in kot kaže zdaj, so vsi tudi dobili delo v Bruslju. Nekdanji poljski predsedniki vlad in evropski poslanci so Jerzy Busek, ki je bil pred leti celo predsednik Evropskega parlamenta, pa tudi poljski premier, Lezsek Miller, Wlodzimierz Cimoszewicz, Marek Belka, Beata Szdlo in Ewa Kopacz. No, do letos smo imeli tudi Slovenci v Bruslju nekdanjega premierja, Lojzeta Peterleta, ki je vodil prvo demokratično izvoljeno slovensko vlado. Letos se je od položaja poslovil, a gotovo bi bil položaj v Evropskem parlamentu zanimiv še za kakšnega nekdanjega premierja. Miro Cerar in Alenka Bratušek v slovenski politiki nimata bleščeče prihodnosti, nemara se lahko že čez pet let pridružita poljskim premierjem v Bruslju.
