Preprosto ne more sprejeti tega, da bi se morali ljudje za vsako ceno sprijazniti s tem, kar jim prinaša življenje. Če v vas tli vsaj drobna iskrica želje po spremembi, je prav, da naredite korak naprej. Ne veste, kako? No, tu vam lahko priskoči na pomoč ona, ki si je za svoje življenjsko poslanstvo zadala, da bo ljudem pomagala s svojimi nasveti.
Že res, da vas morda ob pogledu na mlado, lepo dekle prešine misel, kaj bo pa ona vedela o življenju. In vendar Kim, ki je svoj čas prepevala v najstniški skupini Foxy Teens, pravi, da se je za življenjski coaching odločila na podlagi lastnih izkušenj. »Ves čas so me učili, da moraš biti uspešen, kajti samo z uspehom pridejo zadovoljstvo, bogastvo in sreča. In tudi res sem bila uspešno, mlado dekle, ki se je uveljavljalo v svetu glasbe, študiralo podjetništvo, da bi nadaljevalo družinsko podjetje, imela sem velik krog prijateljev … In vendar nisem bila srečna, izpolnjena,« začne pripoved. »Na neki točki nisem imela več prave volje do življenja, in takrat sem se začela spraševati, kaj se dogaja z menoj. Ko sem o tem spregovorila z ljudmi, mi niso verjeli. Mislili so si, da sem pač razvajeno dekle, ki ne ve, kaj hoče. Pa ni bilo tako. Poiskala sem pomoč psihiatrov, ki mi prav tako niso znali pomagati. Govorili so mi, da se bom morala s temi občutki pač naučiti živeti. A jaz tega nisem hotela. Ves čas sem imela v glavi, da če sem bila enkrat dobro, potem mora obstajati neka pot, da bo spet tako.«
In je sčasoma to pot tudi našla. V Veliki Britaniji, kamor je odšla za fantom, zdaj možem Aljažem Bedenetom, je na priporočilo prijateljev spoznala svojo mentorico za življenje Elizabeth, ki ji je pomagala odgovoriti na bistveno vprašanje: kaj zares hoče? »Ko sem poiskala odgovor na to vprašanje, so se stvari začele obračati na bolje. Štiri leta sem se poglabljala v tako imenovano teorijo Science of acting. To teorijo sem uporabila, da sem rešila težave na različnih področjih svojega življenja, posledično pa sem postala bolj srečna, mirna in zadovoljna,« pravi Kim, ki se je potem odločila, da bi rada svoje znanje delila naprej. »Kjer je upanje, tam je pot. To sem izkusila na lastni koži in to upanje bi rada zdaj delila z drugimi. Ker sem tudi sama prej sedela na drugem stolu, zelo dobro razumem, kako brezupne se lahko počutimo, ko smo izgubljeni, a prav tako dobro vem, kaj je treba narediti, da to spremenimo,« je odločna Kim, ki zdaj že dve leti, odkar živi spet v Ljubljani, opravlja delo svetovalke. In čeprav se zdi, da so tovrstne teme pri nas še vedno tabu, ker ljudje mislijo, da mora biti pa res nekaj hudo narobe, da si poiščeš takšno pomoč, sama ugotavlja, da se po pomoč obrača vse več ljudi. »Poišče me lahko vsak, ki potrebuje pomoč. Problemi ljudi so različni, bodisi da so povezani s partnersko zvezo, zdravjem, službo … Moj proces dela je tak, da ljudem povrnem zaupanje v življenje in njih same. Ko enkrat vemo, kaj hočemo, postane življenje veliko bolj enostavno, sedanjost jasna, prihodnost pa užitek. Orodja, ki jih ljudje na poti do zadovoljnega življenja uporabljajo, so sicer različna. Nekaterim pomaga meditacija, drugim branje knjig, tretji pa morda potrebujejo tisto več, kar jim lahko ponudim jaz.«
Kim pa ni edina v njeni družini, ki se je začela ukvarjati z življenjskim coachingom. Zanj je navdušila tudi mlajšo sestro, pa tudi moža, priznanega teniškega igralca Aljaža Bedeneta. »Športniki so sploh zelo trd oreh,« ugotavlja Kim. »Navajeni so, da potlačijo čustva, ker so prepričani, da bodo zmagali samo, če bodo premagali ovire, ob tem pa svoja občutja potisnili na stran. Te ljudi je treba potem prepričati, da ni nič narobe, če kdaj občutiš tudi kaj negativnega, saj se da to na pravilen način odpraviti. Aljaža je ta tematika začela zanimati, ko je videl spremembo na meni, ko je opazil, da sem nenadoma srečnejša. In zdaj tudi sam to prakticira na sebi.«
Kim pa ima še eno strast, če lahko temu tako rečemo. »Začela sem se ukvarjati z minimalizmom, ki sem ga odkrila v Angliji. To gre nekako z roki v roki s tem, kar počnem poklicno. Poanta tega pa je, kako živeti z manj, živeti samo s tistim, kar potrebujemo, pa pri tem ne gre za odrekanje, temveč za to, da imamo ob in okoli sebe le tisto, kar nas res osrečuje. Tudi pri tem sem se učila na lastnih izkušnjah. Na primer: včasih sem imela v sobi polno omaro čevljev – več kot sto parov, pa oblek in torbic. Stvari sem kupovala, ker sem mislila, da me bodo osrečile. Pa sem se seveda motila. Zdaj se raje, kot da zapravljam denar za predmete, trudim za to, da sem izpolnjena in imam notranji mir.«
