EU je v minulem letu ojačala prizadevanja za okrepitev vpliva na mednarodnem odru, kjer je zazevala določena praznina zaradi izolacionistične politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki spodkopava ustaljen svetovni red na temelju skupnih pravil. Čezatlantski odnosi so sicer napeti zaradi trgovinskih, obrambnih in še vrste drugih vprašanj.
Trump vse od volilne kampanje ne skopari s kritikami in izzivanjem EU. Med drugim je Bruselj opisal kot zanikrno luknjo, ocenil, da je brexit dober in da bodo zagotovo sledile tudi druge države, ter unijo zaradi trgovinske politike označil za sovražnico.
Poleg tega se je njegov bivši glavni politični strateg Steve Bannon, ameriški desničarski ideolog, lotil projekta v podporo evropski skrajni desnici pred evropskimi volitvami maja prihodnje leto.
Čeprav odnosi med EU in ZDA nikdar niso bili brez trgovinskih in drugih trenj, še nikoli ni bilo toliko odprtih front med čezatlantskima partnericama, kot jih je v Trumpovi dobi.
Trump je odrekel podporo mednarodnemu podnebnemu sporazumu in dogovoru o iranskem jedrskem vprašanju, ki ju EU podpira, uvedel je nove carine na uvoz jekla in aluminija iz EU ter zagrozil z novimi carinami na avtomobile.
Poleg tega je zaostril grožnje z umikom ameriške varnostne podpore v okviru zveze Nato zaradi preveč siromašnih obrambnih proračunov evropskih zaveznic in s tem nepravične delitve bremen pri zagotavljanju skupne varnosti.
Junckerjeva sojina diplomacija
Uvedba novih ameriških carin na jeklo in aluminij junija letos je sprožila trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko. EU se je pravi vojni za zdaj uspela izogniti z julijskim dogovorom Trumpa in predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja.
Predsednika sta se med drugim dogovorila, da Trump ne bo uvedel novih carin na avtomobile, EU pa naj bi v zameno okrepila uvoz ameriške soje in utekočinjenega zemeljskega plina, zato se je dogovora v Bruslju neuradno prijelo ime "sojina diplomacija".
Poleg tega EU v odziv na trgovinske napetosti z ZDA krepi trgovinske vezi z drugimi državami po svetu, na primer z Avstralijo, Novo Zelandijo in državami iz skupine Mercosur.
Na poti k obrambni uniji
V odziv na brexit in Trumpove grožnje v okviru zveze Nato unija počasi, a vztrajno krepi obrambno sodelovanje v okviru novega projekta, znanega po okrajšavi Pesco, ki državam z voljo in zmožnostjo omogoča, da skupaj razvijajo obrambne zmogljivosti.
Vse bolj se izpostavlja tudi ideja o pravi evropski vojski, za kar se že vseskozi zavzema Juncker, nedavno pa sta jo podprla tudi nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron.
Zaradi evropskih obrambnih ambicij so ZDA v začetku leta zahtevale pisna zagotovila, da nov evropski obrambni projekt ne ogroža vloge zveze Nato, kar je EU zavrnila, češ da v pogodbi EU že piše, da je Nato temelj skupne obrambe.
Ameriška veleposlanica pri zvezi Nato Kay Bailey Hutchison je februarja EU opozorila pred možnostjo, da ameriška vojaška industrija izstopi iz skupnih projektov, ki bi lahko bila posledica uporabe Pesca kot protekcionističnega orodja.
Iranski dogovor in krepitev mednarodne vloge evra
Zaradi Trumpovega odstopa od iranskega jedrskega dogovora in ponovne uvedbe ameriških sankcij proti Teheranu poskuša EU uvesti namensko podjetje v pomoč evropskim podjetjem, ki želijo kljub ameriškim sankcijam še naprej poslovati z Iranom.
To je del širših prizadevanj za krepitev mednarodne vloge evra. Komisija je nedavno objavila niz pobud za krepitev evra na svetovnem odru, pri čemer je članice pozvala k širši uporabi evra v strateških sektorjih.
Evropska podjetja namreč po oceni Bruslja še vedno prepogosto trgujejo v ameriških dolarjih, včasih celo med seboj, kar jih izpostavlja valutnim in političnim tveganjem.
Komisija je zato pripravila priporočilo za spodbujanje rabe evra v mednarodnih energetskih sporazumih in transakcijah. Namerava pa sprožiti tudi posvetovanja o širši rabi evra v transakcijah z nafto in plinom, trgovini s surovinami, kmetijsko-prehrambenem in transportno-proizvodnem sektorju.
Ambiciozni načrti za ukinitev soglasja v zunanji politiki
Poziv k dejavni vlogi EU na svetovnem odru je bilo eno ključnih sporočil v letošnjem Junckerjevem govoru o stanju unije. Šef komisije je predlagal tudi konkreten ukrep za dosego tega cilja - premik od soglasja h kvalificirani večini pri odločanju o nekaterih zunanjepolitičnih temah.
Cilj komisije je, da se odločitev sprejme na posebnem vrhu EU maja v Sibiuu. Sprejeti jo morajo voditelji članic s soglasjem, zaradi česar je uspeh tega predloga tudi malo verjeten, saj sproža burne odzive, zlasti v malih članicah, češ da slabi njihov vpliv.
Ugibanja o G6
Zaradi Trumpove izolacionistične in protekcionistične politike se ugiba celo o tem, da bi se lahko skupina najrazvitejših držav na svetu po izločitvi Rusije še dodatno oklestila na G6.
V Bruslju sicer upajo, da so težave z ZDA "sezonske turbulence" in ne želijo govoriti o G6, saj ocenjujejo, da so ZDA nenadomestljiva partnerica, s katero jih povezujejo skupne vrednote, ki niso univerzalne.
"ZDA ne moreta nadomestiti Kitajska ali Rusija," so pred junijskim vrhom G7 v Kanadi ponazorili viri pri EU. Alternativa bi bil namreč po njihovih navedbah "postzahodni" red na podlagi popolnoma drugačnih vrednot, česar se ne sme dovoliti.
