Idlib, provinca na severozahodu Sirije ob meji s Turčijo, je še zadnja utrdba sirskih upornikov, ki tam vztrajajo že od začetka državljanske vojne leta 2011. Sedaj provinco obkrožajo sile Sirske vojske, zveste vladi predsednika Bašarja al Asada ter njihovi ruski in iranski zavezniki. Invazija na provinco se zdi neizbežna, zato zahodne sile že več dni sirsko vlado svarijo pred nepremišljenimi potezami, turška vojska pa v Idlib premika svoje sile in vzpostavlja nove 'opazovalne točke', s katerimi sirsko stran svari pred načrtovanim napadom.
Sporadična obstreljevanja uporniških ciljev niso nič novega. Pri njih je primarno aktivno rusko letalstvo, ki večinoma napada cilje na južni strani province. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred dnevi ponovil rusko stališče, da je invazija na Idlib "pravica" sirske vlade, ki se proti islamističnim in zmernim upornikom bori že osmo leto.
S tem se ne strinjajo zahodne sile začenši s Turčijo, katera zaseda dve večji območji v Siriji. Skrajno severozahodno provinco Afrin, od koder je turška vojska v začetku leta pregnala kurdsko milico YPG, ter omenjeni Idlib, kjer oborožuje sirske upornike.
Ob tem se Turčija boji tudi novega begunskega vala, ki bi sledil morebitni invaziji. V Idlibu je pred vojno živelo milijon in pol ljudi, danes pa bi ta številka, zaradi notranjega razseljevanja lahko bila tudi dvakrat višja. Števila upornikov v resnici ne pozna nihče. Sirska in ruska stran govorita o 100.000 upornikih, od katerih jih je 40.000 radikalnih islamistov, medtem ko ameriški viri navajajo, da je v Idlibu približno 20.000 borcev skrajne islamistične milice Hajat Tahrir al Šam, včasih znane pod imenom fronta Al Nusra, več deset tisoč zmernejših borcev pa je razbitih v še tri vzporedne milice, bolj ali manj povezane s Turčijo.
Kemično orožje in beli fosfor
Novega begunskega vala se bojijo tudi vlade evropskih držav. Dotok milijona življenj v letih 2015 in 2016 je namreč krepko zamajal politično ravnovesje na stari celini, ki ga je stabiliziral šele nečastni dogovor med Brusljem in Ankaro, v katerem si je Evropska unija za 3 milijarde evrov kupila mir na mejah. Nova množica beguncev bi lahko ta dogovor zlomila, kar skrbi tudi EU.
Zato ni nenavadno, da je nemško obrambno ministrstvo začelo pogovore z ameriškimi kolegi glede morebitne intervencije v Siriji. ZDA, Velika Britanija in Francija so namreč že neposredno napadle Sirijo in sicer po domnevnem kemičnem napadu sirske vojske na uporniška območja. Bundeswehr naj bi se tako tej trojni koaliciji pridružil, če bi sirske vladne sile znova uporabile kemično orožje, poroča nemški časnik Bild.
Vendar pa trdnih dokazov o tem, kdo je v preteklosti izvajal kemične napade ni. Kar stanje še bolj zaplete pa so izjave sirske administracije, ruskih medijev in pro-iranske libanonske milice Hezbolah. Vsi trije so namreč konec avgusta ponovili trditev, da naj bi uporniki v Idlibu pripravljali kemične napade, s katerimi želijo očrniti sirsko vlado in izzvati zahodno intervencijo. Uporniki na to odgovarjajo z istim argumentom - opozorila naj bi bila le propagandna taktika, s katero želi Sirska vojska oprati svoje ime za grozote, ki bi jih naj načrtovala.
Še ena obtožba je v nedeljo ugledala luč sveta. Ruska vojska je ameriško letalstvo obtožila uporabe belega fosforja pri bombardiranju ciljev v okolici mesta Deir el Zor na jugu Sirije, kjer se še vedno nahaja nekaj organiziranih borcev Islamske države. "Dve ameriški letali F-15 sta 8. septembra s fosforjem bombardirali območje Hajin v regiji Deir el Zor. Trije napadi so povzorčili obsežne požare," je v izjavi dejal ruski general Vladimir Savčenko.
Ali bo sodelovanje nemških oboroženih sil mogoče, zaenkrat še ni jasno, saj je mnogo prebivalcev zaradi zgodovinskih razlogov skeptičnih do vojaškega reševanja problemov. Vodja nemških Socialnih demokratov (SPD) Andrea Nahles je na poročila časnika Bild odgovorila, da njena stranka "ne bo odobrila sodelovanja Nemčije v sirski vojni. Ne v parlamentu in ne v vladi." SPD sicer s Krščanskimi demokrati Angele Merkel sestavlja koalicijo.
