Dobrosrčnež, ki mu je bilo v življenju s prirojeno duhovitostjo dano zabavati množice preprostih ljudi, je umrl po težki bolezni v 88. letu starosti.
Marjan se je rodil 27.4.1931. S trdoživo gorenjsko kožo je preživel hudo otroštvo, ki ga je močno zaznamovala revščina, hlapčevstvo in človeka nedostojno življenje. Smisel življenja je našel v glasbi in neokrnjeni lepoti narave. Po tistem, ko je Marjana nek partizan naučil na harmoniko zaigrati nekaj skladb, se je odločil, da bo postal glasbenik. Tudi tukaj mu je usoda prekrižala pota. Nesreča z bombo mu je leta 1945 raztrgala dlan in ga oddaljila od glasbenih sanj.
Preberite tudi: Ditka bo pela za bolne. Kliknite TUKAJ!
Toda Marjan se ni predal. Teta mu je omogočila, da se je vpisal na gimnazijo Kranj, svoje šolanje pa je okronal s končano Višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Petje ga je leta 1951 poneslo na solo petje na srednjo glasbeno šolo na Vegovi ulici v Ljubljani. Niti sanjalo se mu ni, da bo ravno on sprožil idejo za nastanek 1. slovenskega ansambla narodnozabavne glasbe. S sošolci, harmonikarjem Antonom Birtičem, kitaristom Stanetom Jamnikom in basistom Jožetom Naraločnikom, je leta 1952 sestavil Beneške fante, ki jim je Marjan tudi nadel ime. Marjan je v ansamblu prepeval in naključno odkril svoj prirojen talent, da mu je dano zabavati množice ljudi.
Rad se je spominjal nabito polnih dvoran. Dnevno so nastopali tudi petkrat, a zanj je bil iskren aplavz zadovoljne publike vrednejši od prejetega honorarja. Marjanov velik vzornik je bil humorist Fran Milčinski Ježek, s katerim sta bila tudi sodelavca na takratnem RTV Ljubljana. Slednjega je znal tudi zelo dobro imitirati.
Marjan se je uveljavil kot odličen humorist takratnega časa. Sodeloval je z vsemi ansambli, ki so kaj pomenili. Po Beneških fantih je sodeloval z Dobrimi znanci, s katerimi je ustvaril in zapel svojo največjo uspešnico »Šumijo gozdovi domači«. Bil je prvi humorist Ansambla Lojzeta Slaka, sodeloval je s Henčkom, Ansamblom Vita Muženiča, Ansamblom Mihe Dovžana, Štirimi kovači, ..., največje priznanje zanj pa je bilo povabilo s strani Ansambla bratov Avsenik, ki so bili zanj svetinja! Ko ga je Slavko Avsenik povabil k sodelovanju, Marjan ni mogel skriti navdušenja, a v isti sapi je ponižno dejal: »Hvala za zaupanje, a žal tega povabila ne upam sprejeti. Na žalost ne znam nemškega jezika«.
Z narodnozabavno-glasbo je bil povezan skozi vse življenje. Publika mu je jedla z roke, svoje srce je delil z vsemi navzočimi.
Marjanova velika želja je bila, da bi postal redaktor in scenarist za narodno-zabavno glasbo na RTV Ljubljana. Kot bi mu kdo želel nagajati, so mu dodelili oddaje za gluhe in naglušne. Režiral je vse tisto, kar ga ni zanimalo. Nikakor ni mogel razumeti, da je bila ta želena funkcija dodeljena nekomu, ki je domačo glasbo preziral.
Marjan je svoj humoristični vzpon dosegel tudi z dolgoletno kolegico Ičo Putrih. Njuni prisrčni dialogi ostajajo nepozabni.
Dragi prijatelj, beseda hvala je mnogo premalo, da bi ti se lahko zahvalili za vse nasmehe in seveda tvoj bogat doprinos slovenski narodno-zabavni glasbi.
Marjan, počivaj v miru – tam, kjer šumijo gozdovi domači.
