Pred zgodovinsko tekmo, ki je priložnost za sploh prvo uvrstitev v finale svetovnega prvenstva, je vsa Belgija na nogah v podporo svojim nogometašem, rdečim vragom. V Belgiji, kjer nacionalna zavest ni močno razvita, saj dve glavni regiji, Flandrija in Valonija, nimata veliko skupnega, kar vseskozi sproža ugibanja o razpadu države, je čas nogometnega prvenstva redka priložnost, ko je sploh mogoče zaznati "belgijskost".
A takrat se ta izraža na polno, kot povsod drugod. Belgijci se odenejo v bojne barve - črno, rumeno in rdečo barvo belgijske zastave. Opremijo se s pripomočki - lasuljami v teh barvah ter vražjimi vilami in rogovi v podporo rdečim vragom, kot se imenujejo belgijski nogometaši.
Naslovnice belgijskih časopisov povsem v znamenju nogometa
Vodilni frankofonski časnik Le Soir je na prvi strani objavil umetnijo znanega belgijskega karikaturista Pierra Krolla: črno-rumeno-rdeče vražje vile, uperjene v francoskega petelina.
"To je naš dan slave," pa napoveduje naslovnica časnika La Derniere Heure, v katerem je med drugim mogoče prebrati, da bo 128 supermarketov Delhaize v Belgiji danes vrata zaprlo ob 19. uri namesto ob 20., da bodo lahko zaposleni pravočasno prišli na tekmo. To je prva takšna odločitev v 150 letih obstoja Belgije.
Tudi sicer je vse v znamenju državne reprezentance. Prodajalka v trafiki v palači Justus Lipsius, kjer se srečujejo ministri in voditelji članic EU, je bila od jutra opremljena za nogometno tekmo, še nohte je imela polakirane v barvah belgijske zastave.
Na nogah tudi kraljeva družina
Nogometna mrzlica pa ne razsaja le med navadnimi smrtniki. Tudi iz kraljeve palače so sporočili, da je nocoj "zgodovinski trenutek". Kralj Philippe in kraljica Mathilde si bosta sicer poleg francoskega predsednika Emmanuela Macrona tudi ogledala tekmo v Sankt Peterburgu.
Belgijski Le Soir ocenjuje, da rdeči vragi še nikdar niso bili tako upravičeni do tega imena kot sedaj in stavi na peklensko trojico: Kevin De Bruyne, Eden Hazard in Romelu Lukaku, ki je pred tedni pretresel javnost s svojo zgodbo.
Lukaku je v članku z naslovom I've Got Some Things to Say (Imam za povedati nekaj stvari) za Players' Tribune opisal svoje revno otroštvo - kako je njegova mati mleko mešala z vodo, kako sta z očetom delila iste nogometne superge, kako niso imeli elektrike ter kako se je kot otrok zaklel, da bo vse to spremenil.
