Štirimesečna "znanstvena" ekspedicija na Antarktiko se je končala marca. Kljub temu, da je Japonska članica IWC, v okviru katere so se države leta 1986 dogovorile za moratorij na kitolov, pa ta azijska država vztraja pri "znanstvenem" kitolovu, ki je sicer dovoljen. Kitolov upravičujejo s tem, da ICW poročajo o meritvah ujetih živali, o debelini podkožnega maščevja in o vsebini v želodcih ulovljenih kitov. Poročajo tudi o lokacijah, kjer so opazili jate kitov.
Letos navajajo tudi, da velik ulov brejih samic dokazuje, da so populacije zdrave in da se bodo kmalu namnožile. Zatrjujejo, da niso namenoma lovili ravno samic, ampak da je do tega prišlo povsem naključno. S tem želijo dokazati, da so populacije kitov dovolj velike, da bi se lahko vrnili h kitolovu v komercialne namene. Sicer tudi zdaj večina mesa kitov, ki jih uradno nalovijo na tovrstnih "znanstvenih" ekspedicijah konča na krožnikih japonskih restavracij.
Za Japonce je kitovo meso del tradicionalne prehrane. Kite so lovili stoletja in so bili pomemben vir beljakovin, zlasti takoj po drugi svetovni vojni, ko se je država soočala z velikim pomanjkanjem. V zadnjih desetletjih se je ta tradicija sicer obrnila in redko kdo od Japoncev si še privošči kitovo meso.
Meddržavno sodišče (ICJ) je sicer leta 2014 Japonski naročilo ustavitev kitolova na Antarktiki, ker da je jasno, da dovoljenja, ki jih za kitolov izdajajo japonske oblasti, "niso za namene znanstvenih raziskav". Japonska je potem naslednje leto ekspedicijo na jug odpovedala, a jo je leta 2016 spet izvedla. Tudi tedaj je ulovila okoli 300 ščukastih kitov.
