Po tem, ko je postalo jasno, da Italija ne bo dobila nove vlade in da jo bo do predčasnih volitev popeljal tehnični mandatar, nekdanji uslužbenec Mednarodnega denarnega sklada Carlo Cottarelli, so se na to izjemno slabo odzvali svetovni trgi. Indeksi po praktično vseh svetovnih borzah strmo padajo že drugi dan zapored. Investitorje je strah nestabilnosti v Italiji, ki bi se lahko prenesla na druge dele Evropske unije. Italijanski populisti zato skušajo znova priti do vlade, a možnosti za to so majhne.
Čeprav v mnogih pogledih na različnih bregovih, sta populistični stranki – desničarska Liga in sredinsko Gibanje 5 zvezd – po volitvah 4. marca uspeli skovati koalicijsko pogodbo in se dogovoriti glede predsednika vlade. To mesto bi prejel malo znani profesor prava Giuseppe Conte. A račune jim je prekrižal italijanski predsednik, sicer nekdanji ustavni sodnik, Sergio Mattarella. Ta v nedeljo Conteju ni podelil mandata za sestavo vlade, saj se ni strinjal z njegovim kandidatom za finančnega ministra. To funkcijo bi prevzel 81-letni evroskeptik Paolo Savona, ki pa je za italijanskega predsednika bil preveč tvegan faktor – Mattarella se je namreč bal, da bi Savona izvedel izstop Italije iz skupne evropske valute.
"Italijansko ljudstvo je volilo proti tehnokratom, ki izvajajo varčevanje za večino in socializem za peščico. In kaj so dobili sedaj? Dobili so aparatčika iz Mednarodnega denarnega sklada, ki bo počel natanko to [proti čemer so volili]. Zato imamo ogromno krizo demokratične legitimnosti." - Janis Varufakis
To je bila sicer realna možnost – politični program populistične koalicije je namreč predvideval tako nižanje davkov (progresivni sistem obdavčenja bi zamenjala enotna davčna stopnja, kar bi zmanjšalo dotok sredstev v javno blagajno), kot tudi univerzalni temeljni dohodek, ki bi pomagal najrevnejšemu delu prebivalstva. Za nižanje davkov se je zavzela Liga, za UTD pa Gibanje 5 zvezd. Ta program je po mnenju finančnih analitikov predvsem zelo drag. Italija bi ga lahko financirala zgolj z večjim zadolževanjem ali izhodom iz evra.
Medtem svetovna javnost razloge za neverjeten vzpon populizma in poraz tradicionalnih političnih strank išče v problemu migracij. A nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis trdi, da razlog tiči nekje drugje. “Zaupanje je bilo izgubljeno. Politični center v Italiji, tako kot v ostalih delih Evrope, je bil popolnoma izrinjen. Razlog za to pa nima opraviti z migracijami. Zelo enostavno: Italija je država, ki bi ji moralo iti dobro, njenim mnogim problemom in krivdam navkljub. Zakaj govorim to? Je država z ekonomskim presežkom, ima ga že mnogo let, je velik izvoznik, izvozijo več kot uvozijo, vlada pa že več let beleži proračunski presežek. Takšni državi bi moralo iti dobro. A že zadnjih 20 let imamo popolnoma stagnirajočo Italijo. BDP na prebivalca pada in sedaj je prvič padel pod nivo, ki ga ima Španija,” je Varufakis dejal v pogovoru za finančno televizijo Bloomberg.
Razlogi za vzpon populizma v Italiji in Evropi
“Bistvo populizma je, da agresivno uporablja državno oblast za izpolnitev svojih ciljev. [Populizem] trdi, da je izraz ‘jasne volje ljudstva’.” - Viktor Shvets.
Po gospodarski in finančni krizi, ki se je pričela s pokom nepremičninskega balona v Združenih državah Amerike leta 2008, je evropska politična sredina, kateri so se vse bolj približevale tradicionalno leve in desne stranke, doživela velik poraz. Etablirane stranke, ki so evropske vlade vodile skozi krizo, so izgubile večji del svoje baze. Socialdemokratska levica je bila poražena po skoraj vsem kontinentu. Grški PASOK je praktično izginil s političnega parketa, španska PSOE si ni opomogla vse do danes, francoski socialisti niso zmogli sestaviti niti poslanske skupine, nemški socialdemokrati pa so na lanskih volitvah padli najnižje v nedavni zgodovini. Tudi desni sredini ni šlo veliko bolje, praktično vse evropske desnosredinske stranke so velik del svoje podpore izgubile.
Neverjetno rast pa so zabeležile populistične stranke, nekatere čisto sveže, druge z daljšo tradicijo. Siriza je v Grčiji uspela s populistično retoriko prevzeti oblast, španski Podemos je postal tretja največja stranka v parlamentu, Nacionalna fronta v Franciji se je borila celo za predsedniško mesto, nemška skrajno desna Alternativa za Nemčijo pa je postala največja opozicijska stranka v Bundestagu.
Podoben proces se je zgodil tudi v Italiji, kjer je po letih sredinskih in tehnokratskih vlad italijansko volilno telo marca izglasovalo nezaupnico etabilirani politiki in z veliko večino podprlo populistični stranki Liga in Gibanje 5 zvezd. Vladajoča levosredinska Demokratska stranka je izgubila kar dve tretjini vseh stolčkov v poslanski zbornici in senatu.
To ni nenavadno, če vzamemo v zakup, da je populizem sodobni odgovor na nezadovoljstvo množic, ki ga tradicionalne politične stranke niso uspele nasloviti, ali nanj odgovoriti. “Bistvo populizma, ne glede na to ali gre za levega ali desnega je, da agresivno uporabi državno oblast za izpolnitev svojih ciljev. Populizem je všečen tako za skrajno levico kot za skrajno desnico, saj trdi, da predstavlja navadne ljudi oziroma, da je izraz ‘jasne volje ljudstva’. V primeru levice lahko gre za redistribucijo bogastva, nacionalizacijo. Pri desnici so politike lahko drugačne, a odgovor je vedno isti, ‘pripravljeni smo agresivno uporabiti državno oblast za dosego tistega, kar mislimo, da je prav,’” pravi finančni analitik pri investicijski banki Macquarie Viktor Shvets.
Podobno mnenje ima tudi Varufakis, ki opozarja, da je odločitev Mattarele, da oblikovanja nove vlade ne dovoli zaradi evroskeptičnega kandidata za finančnega ministra, zgrešena. Volivci jo bodo namreč kaznovali na predčasnih volitvah, ki lahko Italijo še trdneje postavijo na pot izhoda iz evroobmočja. “Italijansko gospodarstvo ne more biti vzdržno, če je v primežu fiskalnih politik monetarne unije. Italijansko ljudstvo je volilo proti tehnokratom, ki izvajajo varčevanje za večino in socializem za peščico. In kaj so dobili sedaj? Dobili so aparatčika iz Mednarodnega denarnega sklada, ki bo počel natanko to [proti čemer so volili]. Zato imamo ogromno krizo demokratične legitimnosti,” je prepričan Varufakis, ki je grško finančno ministrstvo vodil med neuspelimi pogajanji o prestrukturaciji grškega javnega dolga.
To lahko ima dolgosežne posledice. Javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da bi na predčasnih volitvah krepko slavila desničarska Liga pod vodstvom Mattea Salvinija. Podprlo bi jo naj kar 10 odstotkov več volivcev kot marca. Zato ni nenavadno, da se za oblikovanje vlade še vedno najbolj trudi voditelj Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio, ki je spomladi stranko popeljal do zmage, predvsem z glasovi iz revnejšega južnega dela Italije.
