Pred kratkim je namreč hrvaško javnost razburil primer, ko so z opatijske plaže vrgli 16-letnega domačina, ker je ležal na brisači. Po njegovih besedah je kmalu do njega prišel natakar in mu dejal, da mora oditi, če ne bo zakupil ležalnika in pijače v bližnjem lokalu. »Moj sin je še dijak in nima toliko denarja, da bi si lahko vsak dan privoščil nesramno drago pijačo in ležalnik. Kot meščan pa ima pravico, da se kopa v morju, kjer živi,« je povedala njegova mati, ki je celotno zgodbo tudi spravila v javnost.
Primer matere
Glavni problem je, da ni učinkovitega nadzora, ki bi preprečeval zlorabe.
S podobno, čeprav še nekoliko bolj absurdno težavo se je soočila turistka na plaži v Rabcu, ki je zdaj pod koncesijo podjetja Valamar Riviera. Čeprav je najela ležalnik in kupila pijačo zase in za svojega štiriletnega sina, je k njej pristopil eden od zaposlenih na plaži in jih vrgel s plaže, ker ta ni več namenjena tako majhnim otrokom. Mati je dejala, da se sicer tam kopa že vrsto let in do zdaj ni imela nikakršnih težav.
Zasedba plaž
Koncesije in dovolilnice
Če ima oseba dejansko koncesijo, in ne le dovolilnice, potem lahko ogradi plažo. Sicer tega ne sme napraviti in ne sme zahtevati uporabe ležalnika ali nakupa pijače/hrane.
Dejstvo je, da je hrvaška vlada podelila tako imenovane koncesijske dovolilnice, in ne dejanskih koncesij, kar pomeni, da lastniki teh koncesijskih dovoljenj ne smejo nikomur preprečiti dostopa do plaže. A so si iznajdljivi koncesionarji ustvarili takšne pogoje, da to kljub vsemu lahko naredijo. V Splitu so na nekatere plaže postavili ležalnik pri ležalniku, tako da si turist ne more postaviti brisače na tla in mora pač nujno najeti ležalnik. Zato se domači in tuji turisti vse bolj sprašujejo, kaj koncesionarji dejansko lahko zahtevajo in česa ne. In odgovor jim je dal Jutarnji list, ki je prav tako ostro napadel obnašanje koncesionarjev.
Prijava
Treba jim je iti na roko
Mnogi zahtevajo, da bi šli na roko hotelom s štirimi in petimi zvezdicami ter jim podelili koncesije za plaže, saj bi s tem pritegnili bogate goste.
V prvi vrsti, koncesionarji ne smejo pogojevati uporabe plaže z ležalniki s kupovanjem pijače ali hrane. Oboje lahko samo ponudijo. Če bi koncesionar zahteval, naj turist kupi pijačo, da lahko uporablja plažo, se ga lahko prijavi Povjerenstvu za praćenje izvršavanja ugovora o koncesijama. Obstaja tudi pravilnik za postavljanje ležalnikov in drugih tovrstnih pripomočkov. Po pravilniku upravnik plaže ne sme z ležalniki zasesti ali ograditi celotne plaže. »Če je to storil, mu jih lahko brez posledic umaknete,« je povedal strokovnjak za pomorsko pravo Branko Kundih. Dodal je, da je prvi problem ta, da turistu preostaneta samo dve možnosti: ali se sooči s koncesionarjem ali pa odide s plaže, in verjetno bo večina turistov raje odšla. Kundih je tudi dejal, da bi bilo nujno postaviti table na vsaki plaži pod koncesijskimi dovolilnicami, na katerih bi pisalo, kaj upravnik lahko zahteva in česa ne.
Koncesija in nadzor
Po drugi strani pa ima lastnik dejanske koncesije, torej ne le dovoljenja, praktično vse pravice neomejene. Lahko popolnoma zapre splošno uporabo plaže, vendar so te koncesije zelo drage, cena pa je odvisna od lokacije. Za zdaj imajo koncesije, ki denimo uporabo plaž omogočajo samo gostom hotelov, le nekaj hotelov v Dubrovniku, kjer dopustujejo ekskluzivni gosti. Glavni problem, s katerim se spopada hrvaška vlada v tem trenutku, je, da nimajo vzpostavljenega učinkovitega nadzora nad koncesionarji, in vsaj za zdaj lahko ti počnejo bolj ali manj, kar se jim zljubi, kar pa se lahko hrvaškemu turizmu maščuje.
