Splošni vtis je, da se je albanski organizirani kriminal začel pospešeno razvijati s padcem komunizma v zgodnjih devetdesetih, v študiji albanskega organiziranega kriminala, njegove kulture, politike in globalizacije piše kriminologinja Jana Arsovska.
Temu ni povsem tako. Po eni strani mladi begunci s Kosova in albanski prosilci za azil zapuščajo svoje razdejane države in odhajajo s trebuhom za kruhom na Zahod. Zaradi odsotnosti integracije so se prisiljeni opreti na albansko diasporo in se v nekaterih primerih podati v življenje kriminala, po drugi strani se vrši povratna migracija, saj se izkušeni kriminalci vračajo v Albanijo oziroma na Kosovo, da bi se izognili kazenskemu pregonu v državah Zahoda.
Revščina na Zahodu je še bednejša
»Večina nas prihaja iz revnih družin,« Arsovska navaja neimenovanega albanskega kriminalca, ki je bil v Italiji vpleten v roparsko združbo, »nekateri smo šli v Italijo in Grčijo, da bi pobegnili pred revščino in kaosom. Srečo smo želeli poskusiti na tujem. Videli smo, kako ljudje živijo v tujini, mi pa nismo imeli ničesar! Nekaterim od nas se je zmešalo, poskušali smo imeti vse naenkrat. Želeli smo avtomobile, ženske, razkošno življenje … želeli smo hitrega denarja. Živeti kot revež je beda.«
Ne družina – klan
Po nekaterih teorijah naj bi bila albanska mafija primerljiva z ameriško-italijansko La Cosa Nostro (oziroma »našo zadevo«), za katero je značilno, da vsi vzvodi moči ostajajo v družini, navodila katere disciplinirano potekajo po hierarhiji navzdol. »Sranje se kotali navzdol, denar se kotali navzgor,« se je na malih zaslonih nekoč slikovito izrazil fiktivni lik Tony Soprano.
»Smo mačo kultura in čast vsakega moža je pomembna,« Arsovska navaja albanskega kriminalca z vzdevkom Besmir, ki se mu primerjava s sicilijansko mafijo ne zdi na mestu. »Zelo smo lojalni, ko pride do družine in prijateljstva, ampak neradi sprejemamo ukaze od kogarkoli.«
»Ko ima kdo od nas idejo, o njej razpravlja s celotno skupino, nato se odločimo, ali je smiselno ukrepati. Ukrepamo kot skupina in ideje vseh so dobrodošle,« Besmir opisuje kriminalno združbo, ki po analizi Arsovske posnema klansko ureditev albanske družbe kot takšne – utemeljene na kodeksu Lekë Dukagjinija (Kanuni i Lekë Dukagjinit). »Dva majhna kozarčka se napolnita z vodo in rakijo. Eden od prijateljev nato z nitjo zveže mezinca obeh strank in ju prebode z iglo, tako da kapljica krvi vsake od strank kane v kozarec,« se glasi 989. člen Kanuna in se v naslednjem členu nadaljuje v: »Kri dobro premešata z rakijo, nakar izmenjata kozarce in jih držeč se za roke popijeta. Zaslišijo naj se streli iz orožja in naj oba moža postaneta kot brata, ki sta ju rodila ista oče in mati.«
Dobiček je tam, kjer je zaupanje
Kriminologi menijo, da v tem grmu tiči skrivnost nenadnega vzpona albanskega organiziranega kriminala, ki v nasprotju z italijanskimi združbami ni bil omejen na ozek krog dejanskega krvnega sorodstva. Transakcije in posli na drugi strani zakona so namreč tvegano podjetje, saj ni nobenih zagotovil, da se bodo dogovori spoštovali, posebej ko si dobrine izmenjujejo oborožene stranke. Element zaupanja, utemeljenega na časti, je ključen za vzdrževanje stabilnih odnosov, ki se prevedejo v višje dobičke in vse večji delež trga reketiranja, nelegalnega kockanja, prometa z mamili in prostitucije.
