Tokrat vam ga predstavljamo kot gorskega kmeta. Od leta 1983, ko je kupil razvalino, ki je sedaj veličastni grad Juval, v katerem z družino živi v poletnih mesecih, namreč ves svoj čas in energijo posveča urejanju poslopja in njegove okolice. Vendar ne kot fevdalni gospod – graščak, ampak kot vodja veličastnega projekta oživitve gradu in kmečke okolice, od katerega živi okoli 40 ljudi, ki s svojimi ekološkimi pridelki poleg sebe v obliki zadruge oskrbujejo tudi bližnjo in daljno okolico.
Obisk pri Reinholdu Messnerju je zahteven podvig. Najprej je treba prepričati njegovo zelo strogo tajnico Ruth Ennemoser, ki že 40 let skrbi za stike z novinarji, da te uvrsti v ožji krog, nato pa moraš po dolgi vožnji iz Slovenije do slikovite Južne Tirolske ob vznožju gradu Juval pustiti avto in se usesti v avtobus, ki te ne pripelje do vrha, ampak te pusti 15 minut pod njim, kar je predvsem nepraktično za fotografe in vso njihovo težko opremo.
Slavni ljubljenec lokalnega prebivalstva
A ko enkrat premagaš vse te ovire, si nagrajen z božanskim razgledom s skalnate pečine, predvsem pa s srečanjem z največjim svetovnim alpinistom, ki je med svojimi odpravami in avanturami iz propadajočih gradu in okolice naredil toliko dobrega za lokalno prebivalstvo, da ga tukaj vsi kujejo v zvezde, zaradi njegovega alpinističnega slovesa pa na Juval, ki je bil še leta 1983 tako rekoč pozabljena srednjeveška ruševina, prihajajo tisoči in tisoči obiskovalcev.
Legendarni alpinist se nam pridruži z nekajminutno zamudo, saj je imel vodstvo po gradu in ga navdušeni obiskovalci očitno niso hoteli izpustiti. Ko se pozdravimo, takoj postane jasno, da je zelo zaposlen in njegov čas zelo dragocen, saj nam nameni samo pol ure časa za pogovor in fotografiranje. Potem mora nujno v dolino, v bližnji Merano, kjer ima delovne obveznosti. »V pol ure se da ogromno povedati, in to je pravzaprav čisto dovolj časa,« nam pove in tudi pojasni, zakaj je sploh privolil v naše srečanje. »Slovenija je sicer majhna država, vendar ima vodilne alpiniste na svetu. Še posebej ste bili v špici alpinizma v 70. in 80. letih, zato do vas čutim veliko simpatij.« Šele kasneje se zavemo, kako veliko srečo smo imeli, mnoge novinarje, razen slovenskih, je po mesecih in mesecih nadlegovanja namreč ali zavrnil ali jim naklonil le nekaj minut.
V zadrugo povezani okoliški kmetje
Ko mu povemo, da bi ga raje kot alpinista predstavili kot kmeta, se zadovoljno namuzne in nas z avtomobilom odpelje navzdol na eno od kmetij, ki pripadajo njegovi posesti. »Že več kot 30 let sem kmet, gorski kmet. Celo bolj se počutim kmet kot alpinist,« nam razloži med vožnjo do kmetije na pobočju grajskega hriba, ki je sicer v njegovi lasti, a jo je prepustil družini, ki na njej gospodari.
Ker je vreme lepo, se usedemo za kamnito mizo in na kamnite stole, kakršnih je tu gori vse polno. Med pogovorom odkrivamo, da sedimo skupaj z res velikim človekom, polnim modrosti, in iz srca smo mu hvaležni tudi za tiste pol urice njegovega časa.
Smo na 900 m nadmorske višine in kmetovanje na tej višini verjetno ni prav preprosto. »Res je, kmetija je sicer stara že okoli 400 let, a takrat, ko sem jo kupil, je propadala in nihče ni imel interesa, da bi na njej kmetoval. Sedaj smo jo uredili tako, da je samozadostna, na njej sami pridelajo vse, kar potrebujejo.«
Na tej kmetiji živi družina, ki obdeluje polja in skrbi za živino, zraven pa imajo še gostilno, v kateri prodajajo večinoma samo tukaj pridelana živila, sadje, zelenjavo, mlečne izdelke in meso. Pridelajo toliko, da je dovolj zanje, za Messnerjevo družino in za številne obiskovalce, poleg tega imajo spodaj, pod hribom, še zadružno trgovino, ki so jo ustanovili na njegovo pobudo, kjer skupaj z okoliškimi kmeti prodajajo lokalne izdelke. »Seveda gre za organsko hrano,« poudari Reinhold Messner.
Nora ideja – ekološka hrana na Tirolskem pred 30 leti
To, da v tradicionalnem alpskem okolju sredi Tirolske že okoli tri desetletja prideluje ekološko hrano, je bila ena od njegovih »norih« idej, v katere sprva nihče razen njega ni verjel in zaradi katere so se mu najprej vsi smejali. Prav tako nemogoči so se vnaprej zdeli vzpon brez kisika na Everest, osvojenih vseh 14 osemtisočakov in ne nazadnje nakup gradu za 50.000 mark. Kot izvemo iz Messnerjeve knjige My Life (Moje življenje), je bil njegov oče tako proti nakupu, da ga na gradu nikoli ni obiskal. »Moj oče je nakup gradu jemal kot mojo zelo veliko aroganco. Prepričan je bil, da južnotirolski alpinist brez prave službe ne more biti lastnik gradu. Zdelo se mu je, da je to visoko nad mojimi finančnimi zmožnostmi in da me bosta nakup ter vzdrževanje uničila. Pravzaprav si je želel, da bi nehal hoditi na odprave in da bi končno začel hoditi v službo,« je zapisal.
A kot mu je uspelo vse, česar se je lotil, je tudi uspešno obnovil in oživil grad ter opuščene kmetije. Ko ga poprosimo, naj nam pove, koliko ljudi se preživlja neposredno od njegove posesti, ga to spravi v rahlo zadrego. »Res ne vem … Tam okoli 40 nas mora biti skupaj, če štejemo še nekaj ljudi, ki delajo za muzej,« pove slavni alpinist, zaradi katerega grad Juval obišče več deset tisoč ljudi na leto.
Ponosen na svojo vizijo
Če se že ima za gorskega kmeta, ali tudi sam kmetuje, orje, lopata, skrbi in pobira pridelke, ga vprašam. »Ne, to pa ne več. Moja vizija je bila, da to organiziram, potem pa kmetje delajo sami. Seveda sem velikokrat poprijel za kmečko delo tudi sam, med odpravami ali pa takoj po nakupu te kmetije, ki sva jo uredila s samo enim pomočnikom, takrat sva se res nagarala. Tudi če je kdo zbolel ali je bilo treba priskočiti na pomoč, sem to rade volje naredil. Sedaj pa že dolga leta praktična dela prepuščam drugim, konec koncev tudi nisem najbolj mlad, predvsem mi je ogromno časa vzelo delo z muzeji.«
Na območju gradu Juval je več kmetij, na eni imajo samo vinograde in pridelujejo zelo dobro vino, pod znamko Castle Juval ga pridelajo okoli 30.000 steklenic na leto, v bližnji okolici, le da na višjem pobočju, pa je Messner uredil še kmetijo jakov, ki pa v nasprotju z vsemi drugimi, razen vinogradniško, ni samooskrbna, saj je na višini skoraj 2000 metrov in tam ne uspeva nič drugega kot krompir ter malo zelenjave. Je pa to ena najvišjih kmetij na Južnem Tirolskem.
Nekaj nasvetov gorskega kmeta
Seveda je treba najslavnejšega kmeta med alpinisti poprositi tudi za nekaj kmetijskih nasvetov, če smo že pri njem na obisku. »Prvi in najpomembnejši je, da s kmetovanjem ne boš veliko zaslužil, nikakor ne boš mogel obogateti, boš pa lahko lepo živel in imel bogato življenje. Gorska kmetija te lahko nasiti, ne more pa te preživeti, vsaj sedaj ne več, saj ljudje postajamo zelo zahtevni. Če si priden in se dobro organiziraš, je to lahko odlično življenje, saj si blizu narave in delaš zase, če nisi skrben, pa lahko v trenutku propadeš. To je moje glavno spoznanje, odkar se ukvarjam z gorskim kmetovanjem.«
Kot drugi pomemben princip kmetovanja pa Messner izpostavi samooskrbo. »Zelo sem ponosen, da kot gorski kmetje v osrčju Alp sledimo bogati alpski tradiciji in kulturi. V Alpah je že stoletja tako, da je morala biti vsaka kmetija predvsem samooskrbna, da je bila sposobna prehraniti in preživeti ljudi, ki so na njej živeli. In prav takšna je kmetija, na kateri smo zdaj.«
Nearistokratski graščak
Vsakdo, ki pride sem gor, je očaran nad gradom s prelepim razgledom na dolino in okoliške gore, ki so še močno zasnežene, ter nad lepo urejenimi polji, sadovnjaki in vinogradi. Vendar pa boste v tem izjemnem razkošju narave težko zagledali Reinholda Messnerja, kako sedi nekje pri gradu, strmi v dolino in uživa v brezdelju. Zaradi bivanja na gradu ni privzel prav nič aristokratskih navad, temveč je polno zaposlen, predvsem mu veliko časa vzame muzej, zato se je nedavno določil, da ga bo prepustil starejši hčerki Magdaleni, ki je po izobrazbi sicer oblikovalka, vendar je že dlje časa odgovorna za PR za področje muzejev. »Rad bi se razbremenil in prišel do tolikšne svobode, da bi se lahko spet lotil česa novega v življenju,« pove. Sicer pa je zelo dober alpinist tudi njegov sin, a se zelo resno posveča študiju biologije, mlajša hči pa še hodi v šolo v Meranu.
Ne alpinizem, družina je pomembna!
Kako pa je na njegove vizionarske projekte gledala njegova družina? »Mislim, da sem predvsem mami povzročil veliko trpljenja in strahu, vendar tega niti enkrat ni pokazala. Pravzaprav je bila supermama in je nas, njene sinove, spodbujala ter vsakemu od nas želela dati občutek svobode na njegovi poti. Enako lahko rečem tudi za svojo ženo Sabine, ki me res nikoli ni omejevala v mojih stremljenjih. Vse, kar sem počel, je bilo zelo tvegano, tudi za muzej nihče ni vedel, ali mi bo uspelo ali ne. A ona je to sprejela kot del mene in ravno zaradi nje sem bil sposoben ustvariti vse to, kar sem. Ja, moram biti svoboden, da funkcioniram in da vse funkcionira okoli mene, ampak moja družina dobro ve, da so oni najpomembnejši del mojega življenja, saj se vedno – po odpravi ali delovnih obveznostih – vrnem domov in sem z družino. Ne, nisem slaven alpinist, ampak predvsem družinski človek.«
Ključ do sreče je svoboda!
Vedno bolj gre proti koncu naš strogo omejen čas, očitneje postaja, da je Reinhold Messner neverjetno srečen človek, ki je lahko živel svoje sanje. A kako mu je pravzaprav uspelo vse, česar se je lotil, in kaj se lahko naučimo od njega? »Ja, sem srečen človek,« potrdi očitno z neverjetnim žarom v očeh in nadaljuje, kako veliko srečo je imel, ko je že zelo zgodaj ugotovil, da mora biti samozadosten, če hoče biti kolikor toliko zadovoljen s svojim življenjem. Naučil se je, da je treba slediti svoji poti, predvsem pa je že kot 25-leten mladenič razumel, kaj je bistvo alpinizma, in tako postal vodilni alpinist, najprej v Evropi, nato v svetovnem merilu. »To je bila moja velika priložnost, da sem kot alpinist lahko zgradil svojo prvo hišo, nato lahko kupil grad in uredil okoliške kmetije ter naredil ta muzej. Zavedam se, da je moja največja sreča ta, da me je ves čas pri tem podpirala tudi družina, da je žena Sabine zaljubljena v ta grad in da tudi moji otroci kažejo veliko interesa za vse meni tako ljube stvari. Vse to je ključ moje sreče, nikakor pa ne bi mogel zase reči, da sem srečen zato, ker sem slaven alpinist. Ključ je, da sem sam svoj človek ter da imam takšno družino in priložnosti, da sledim svojim sanjam. Moje življenje nikoli niso bili samo hribi in alpinizem!«
Sedem življenj legendarnega Reinholda
Potem ko je Reinhold Messner nehal z ekstremnim alpinizmom, prepešačil številne puščave in velike pokrajine ter bil nekaj let celo poslanec v parlamentu EU, se je lotil ustanavljanja velike verige muzejev, poimenoval jo je Messner Mountain Museum. Sestavlja jo šest muzejev na različnih krajih. Sedaj, ko mu je to uspelo, in kot pravi, v njegovem sedmem življenju, se bo posvetil snemanju filmov.
»Mnogi ljudje po tem, ko nekaj dosežejo ali nekam pridejo, izgubijo izziv, jaz pa sem si vedno poiskal novega. Ko sem zaradi ozeblin izgubil prste na nogah, nisem več mogel biti dober v skali, in takrat sem se usmeril v Himalajo. Ko sem osvojil vse osemtisočake, sem odkrival in prečkal pokrajine, kot so puščava Gobi, Antarktika, Grenlandija, Vzhodni Tibet ... Nato sem odkrival svete gore in nekatere mitologije, na primer tisto o jetiju, medtem postal poslanec, zadnjih petnajst let pa sem posvetil svojemu muzeju. Sedaj bom kmalu star 72 let in muzeje bom prepustil hčerki, saj sem na tem področju opravil. Življenje si bom zapolnil z novim izzivom, že ves čas pripovedujem zgodbe, in kot sem jih govoril skozi knjige, muzeje in predavanja, jih bom sedaj poskušal skozi kamero.«
Najbolj umazan spor v zgodovini alpinizma
Reinhold Messner je bil tudi glavni akter v najbolj umazanem sporu v zgodovini alpinizma. Vse od leta 1970, ko je med sestopom z Nanga Parbata izginil njegov brat Günther, pa do najdbe njegovega trupla 35 let kasneje niso potihnile govorice, da naj bi bil kriv za njegovo smrt, saj naj bi ga pri sestopu žrtvoval za dosego svojih lastnih ambicij. Messnerja so obtožili, da je brata pustil umreti na rupalski strani Nanga Parbata, medtem ko je on ves čas trdil, da je pogrešil šele čisto na drugi strani gore, ko je bil že skoraj v dolini. Ko so leta 2005 odkrili njegovo truplo, se je izkazalo, da je resnico govoril Messner.
»Bil sem vodilni alpinist na svetu in mnogo ljudi si je želelo, da bi uničili to mojo podobo. To, da so me obtožili krivde za bratovo smrt, je najhujša obtožba, ki sploh lahko doleti alpinista. Edina oseba na svetu, ki je v resnici vedela, kaj se je zgodilo, sem bil jaz. Zato sem tudi vedel, da ga bo ledenik enkrat pripeljal ven iz sebe in da bo resnica prišla na dan. Lahko bi se to zgodilo tudi po moji smrti, saj je odvisno od gibanja ledenika, vendar sem vedel, da se bo enkrat to zgodilo. Njegov grob je v Pakistanu, nobenega smisla ne bi bilo, da bi ga pripeljali sem. Smo pa šli tja vsa družina, vsi bratje z ženami in otroki, in smo se poslovili od njega.«
