Sedemintridesetletna Marieke bo, kot kaže, nastopila na svojih zadnjih olimpijskih igrah. Paraolimpijka je namreč že nastopila v Londonu in takrat v kategoriji 100 m v T52 osvojila zlato medaljo, na 200 m pa srebrno.
Bolezen
Belgijka je leta 2000 zbolela za neozdravljivo degenerativno boleznijo hrbtenice, ki se slabša iz meseca v mesec. Zaradi bolezni je v nenehnih bolečinah in mora jemati morfij. Kljub temu spi le kakšne pol ure do eno uro na noč. »Tako izčrpana sem. Moje telo odpoveduje in želim si, da bi se vse skupaj končalo. Edino, kar me še drži pokonci, so olimpijske igre,« je povedala nesrečna Marieke.
Evtanazija
Marieke naj bi po poročanju tujih medijev že izbrala datum svoje evtanazije. Belgijska vlada je namreč leta 2002 legalizirala evtanazijo in po mnenju Marieke je to edina možnost, ki naj bi ji preostala. Marieke je namignila, da naj bi bil izbrani datum njene smrti v letu 2017. »Imam spisek stvari, ki si jih želim narediti, med drugim pilotirati letalo. In da, resno premišljujem o evtanaziji,« je povedala atletinja. »Izjemno trpim. Včasih spim samo po deset minut na noč.«
Upanja nima
Marieke se zaradi izčrpanosti in bolečin večkrat onesvesti in dejala je, da od življenja ne pričakuje ničesar več kot zadnji nastop na olimpijskih igrah. Upa le, da bo njeno telo še vzdržalo te zadnje napore in da bi ji uspelo vsaj približno ponoviti uspeh iz Londona. Po lastnih besedah lahko potem mirno zaključi svoje življenje.
Leta 2013 je Marieke postala članica plemstva, naziv sta ji podelila kraljica Mathilde in kralj Philippe.
Zgodba Marieke je izjemno tragična in v prvi vrsti se moramo vprašati, ali res ni nobene alternative evtanaziji. Medicina namreč nenehno napreduje in zdi se, da bi se ji vendarle dalo pomagati drugače kot z usmrtitvijo. Evtanazijo morajo sicer potrditi vsaj trije zdravniki. Samo upamo lahko, da Marieke ne bo postala žrtev evtanazijskega posla. Podjetja v državah, ki so legalizirale evtanazijo, iz smrti ljudi kujejo orjaške dobičke. Na Nizozemskem recimo obstajajo celo mobilne ekipe, ki potujejo od mesta do mesta, od vasi do vasi in ponujajo svoje usluge prebivalcem. In kako tragično bi bilo, če bi se Marieke res odločila umreti, kakšen mesec kasneje pa bi kakšen zdravnik odkril, kako bi ji lahko pomagali.