Ozancan Akkus je bil v siloviti eksploziji ubit skupaj še z 36 drugimi, ki je v nedeljo razdejala sosesko Kizilay v Ankari.
Njegov prijatelj Ali Deniz Uzatmaz pa je bil prav tako ubit v bombnem napadu in sicer 10. oktobra lani, ko se je z več kot 100 ostalimi udeleženci udeležil mirnega zborovanja v turški prestolnici. Po napadu je Ozancan (na fotografiji levo) na družabnih omrežjih obsodil smrt svojega prijatelja še iz otroških dni in mu namenil poklon.
»Živel bo v naših srcih,« je zapisal na Twitterju.
Kako nevarni so turški nemiri?
V tragičnem zasuku usode, pa so danes tudi Ozancanova družbena omrežja zasuta s pokloni in žalovanji. Njegov Facebook profil, ki je pred tem vključeval fotografije smejočega študenta med prijatelji, je sedaj postal virtualno svetišče.
»Kdo bi si mislil, da si bosta delila isto usodo,« se glasi ena izmed objav. Druga pa enostavno pravi: »Dobrosrčna človeka zbogom.«
Bil si Charlie, bil si Pariz, ali boš Ankara?
Ozancanove objave pa niso bile edine na družbenih omrežjih. Nekateri so kritizirali krajši mrk socialnih omrežij. Spet drugi so uporabili virtualni prostor za izražanje empatičnih misli.
Nekaj ur po napadu je James Taylor, ki živi v Ankari, vprašal svoje prijatelje, če si lahko predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če bi se napadi zgodili tam, kjer živijo. Objava je postala viralna in je bila deljena več kot 65.000 krat.
Danes pa je James na Facebooku zapisal, da ponižano ugotavlja, koliko sporočil podpore je dobil.
»Enostavno je sovražiti. Enostavno je ignorirati. Zakaj je tako težko ljubiti?«
Njegova zadnja objava, ki je prav tako prejela na tisoče všečkov, se končna s pomenljivim sporočilom. »Mi smo Pariz, mi smo Ankara, mi smo Sirija, mi smo Slonokoščena obala, toda vsi smo ljudje.«
