Wardovi je dobro znan občutek v trebuhu, ki nastopi med zvokom bližajočega se letala in čakanjem na pošiljko, ki jo bo odvrglo. Zaveda se, da lahko umre, obenem pa ne more predvideti, kam bo priletela bomba. Ko udari, začne zvoniti v ušesih. A na kraju, kamor je priletela bomba, so tudi drugi zvoki. Sirene. Klici na pomoč. Vzkliki reševalcev. Jok. Zvok jekla, ki grebe ob zmes prsti in ruševin. Preživeli v načetem sirskem mestu Ariha preklinjajo predsednika Bašarja al Assada in njegove ruske podpornike. Ti za obiskovalca nadrealistični zvoki so podlaga vsakdana na severu Sirije.
Napadi na položaje v rokah upornikov so neumorni, piše Wardova, še posebej tisti iz zraka. Začelo se je z improvizirani eksplozivnimi telesi, ki so padali iz helikopterjev sirskih letalskih sil. Ko se jim je lanskega septembra pridružila Rusija, so napadi – na tisoče napadov – postali silovitejši. Rusija sicer menda meri le na teroriste – borce, povezane z Islamsko državo ali Frotno al Nusra. Vendar pa Wardova piše, kako je na lastne oči videla napad na tržnico. »Običajni ljudje so kupovali sadje,« je zapisala. »V enem trenutku so se prerekali o cenah pomaranč, v drugem so bili mrtvi.« Podatki kažejo, da je od začetka ruske intervencije umrlo skoraj 2.000 civilistov.
Letal ne slišiš
Ljudje živijo v negotovosti. Wardova piše o ženski, ki vsak dan mučno premleva, ali naj svojo hčer pošlje v šolo. »Hočem, da se izobrazi, a vsakič, ko zapusti hišo, obstaja možnost …« ji pove mlada ženska. Obstaja možnost, da jo ubije bomba. Številni Sirijci pravijo, nadaljuje Wardova, da letal ne slišiš, če te zadenejo. Slišiš jih le, če nisi tarča. V Siriji vlada kultura strahu. Ta del države že več kot leto dni ni obiskal skoraj noben zahodni novinar, Turčija je zaprla mejo.
Wardova se na območju giblje pod krinko, nosi črn nikab, ki zakriva njen obraz. Ven gledajo le oči. Ljudje ne rabijo dolgo, da ugotovijo, da je tujka, a le malokoga zanima, od kje prihaja in zakaj je tam. Namesto tega pripovedujejo svoje zgodbe. Hočejo, da svet izve.
Vsepovsod ostrostrelci
Pot v Alep je izjemno naporna in nevarna. Asadove kopenske sile so s pomočjo ruskega letalskega kritja obkrožile upornike, ki nadzorujejo vzhodni del mesta, kjer je lahko ujetih do 320.000 ljudi. Uporniki imajo le eno cesto, po kateri lahko pridejo v in iz mesta, kjer sta nekoč cvetela ekonomija in kultura. Cesta je pod budnimi očesi ostrostrelcev. Imenujejo jo »cesta smrti«.
V prenatrpanem stanovanju v vzhodnem Alepu 70-letna Souad našteva člane svoje družine, katerih življenja je terjala vojna vihra. »Prvi je bil moj sin. Nato njegov bratranec, moj sin, hčerkin sin, moj srednji sin, nato eden od njegovih otrok, nato moj tretji sin in njegov sin. Vsi so umrli na fronti, za kar se zahvaljujem Bogu.« V vsakem primeru se mu zahvaljuje – od njega prihajamo in k njemu se vrnemo, pravi. Poleg nje sedi njen vnuk – Wardovi se zdi star 40 let, čeprav jih verjetno še nima 30, piše. Bori se z Ahrar al Šam, skupino islamističnih upornikov, ki se bojuje na treh frontah: z Assadovimi silami, z Islamsko državo in s Kurdi. Kaj bo s Souad, če ubijejo še njega, vpraša Wardova. Starka je odločena: ostala bo, dokler ne umre.
Vojna zoper normalnost
Zdravnikom primanjkuje zdravil, voda je preveč onesnažena za operiranje. Doktor Firas al Jundi je eden od redkih kirurgov v edini še stoječi bolnišnici v Maarat an-Numanu. Prejšnji mesec je padla največja, katero so podpirali Zdravniki brez meja. Umrlo je 25 ljudi. Zbombardirali naj bi jo Rusi oziroma sirski režim. Rusi vpletenost zanikajo. A omenjeni kirurg trdi, da režim in Rusija za tarče namenoma izbirata bolnišnice – v zadnjem mesecu dni so bile tarče napadov kar štiri. Ljudi hočejo pognati v beg, piše Wardova. Assad in njegovi ruski zavezniki trdijo, da gre za vojno proti terorizmu, nadaljuje. Ljudje pa verjamejo, da je tarča vsakdanje življenje. Da gre za vojno zoper normalnost.
Skoraj vsi, ki jih je Wardova tam spoznala, pravijo, da hočejo živeti svobodno in pravično. Vsi pa hočejo živeti pod takšno ali drugačno islamsko upravo. Pravijo, da sovražijo ekstremizem, a jih večina podpira Fronto al Nusra. Gre za zapleten odnos, piše Wardova. Ponazori ga z utapljanjem – ko utapljajočemu roko pomoli nekdo, ki mu ne ugaja, a je to edina možnost, da preživi, zato jo sprejme.
