"Ko izstopim z avtobusa, moram malo še pešačiti," pravi Nemanja, ne pove pa, da to pomeni nekaj kilometrov, kar je za njegovo zdravstveno stanje izjemen napor.
Dečku je zelo težko, saj je v bolnišnici edini brez staršev. "Razmišljam samo o tem, kako bom šel po terapiji domov, čeprav takrat niti še ne vem, kako dolgo bom moral ostati. Včaih ostanem sedem, včasih deset dni," je za srbski Blic še dejal deček in dodal, da takrat v bolnišnici najbolj pogreša sestro.
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Brez denarja za zdravila in hrano
Dečkova družina je zelo siromašna, živi v težkih pogojih od socialne pomoči, zato komaj zbere denar za fantovo vozovnico za avtobus.
Dečkova mama pravi, da trenutno ne more delati, saj pazi na mlajšega sina, ki je še dojenček. Tudi njegov oče ne dela več v podjetju Termoelektro, saj v bolnišnici zahtevajo, da deček tja prihaja v spremstvu. Tako služi denar s sekanjem drv.
Stanje pa za srbsko družino vseeno ni tako črno. Dečkova učiteljica je namreč za Nemanjo organizirala prevoz do bolnišnice z reševalnim avtomobilom in, ko bo deček, ki so mu zdravniki operirali maligni tumor na obrazu, naslednjič potreboval kemoterapijo, bo potovanje nekoliko lažje. Začela pa se je tudi akcija Srce za otroke, s katero bodo zbirali denar za bolnega fantka.
