»Naš glavni cilj je zajeziti tok beguncev,« je na tiskovni konferenci povedal predsedujoči vrhu Donald Tusk in vztrajal, da »to ni preprost in trivialen kompromis«.
Odnosi med EU in Turčijo so se v zadnjih letih popolnoma ohladili, saj je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan zlorabljal predsedniški mandat, da je utrdil svojo moč in moč svoje stranke AKP.
Turčijo kritizira celo njena tradicionalna zaveznica ZDA, EU ji medtem plačuje, da zadržuje begunce.
Nanj letijo kritike, da je kršil pravice svojih nasprotnikov, medijev in manjšinskih Kurdov, v njegovem mandatu je namreč zaprtih največ novinarjev doslej. Ob tem je tudi enostransko prekinil mirovni proces s Kurdsko delavsko stranko in jo označil za večjo teroristično grožnjo kot Islamsko državo.
Turški premier Ahmet Davutoglu, ki je sicer strogo v Erdoganovi orbiti, je te salafistične džihadiste v govoru pred enim letom celo označil za »nekaj jeznih mladeničev« in jih pri tem pozabil oklicati za teroriste.
Turčija izsiljuje z begunci
»Danes je zgodovinski dan v našem procesu pristopanja k EU,« je Davutoglu izjavil novinarjem ob prihodu na vrh. »Vsem evropskim voditeljem sem hvaležen za nov začetek.«
Turčija se dobro zaveda svoje pogajalske moči, Erdogan je pred vrhom namreč vodil trda pogajanja in očitno tudi dosegel dober rezultat. EU bo v zameno za turško pomoč pri nadzoru toka migrantov in prepuščanja tistih, ki so do migracije upravičeni in niso varnostna grožnja, Turčiji izplačala tri milijarde evrov.
»Obe strani bosta, kot se je dogovorilo in takoj začelo veljati, nemudoma začeli sodelovati glede migrantov, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite. Preprečevali bosta njihovo pot v Turčijo in EU (…) ter hitro vračali tiste, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite v države, od koder so prišli,« se je glasila skupna izjava obeh strani.
3 milijarde evrov se bo iz evropske zakladnice steklo v Turčijo, da bo ustavila pretok beguncev iz vojne v Siriji.
EU odpira vrata podizvajalki Turčiji
Svet EU je sporočil, da se je EU s Turčijo pogodila za redne vrhove, ki bodo potekali dvakrat na leto in ki bodo delovali kot podlaga za oceno razvoja medsebojnih odnosov. Na teh vrhovih bodo sodelovali tudi glede zunanje in varnostne politike, vključno z bojem proti terorizmu, v prvih fazah pa bo EU z Turčijo delila finančno breme begunske krize. Blog Politico poroča, da bo EU do naslednjega leta sprostila vizumno politiko za državljane Turčije, kar je eno leto pred načrtovanjem liberalizacije.
Zadnja pogajanja glede pristopa Turčije so sicer potekala leta 2013. Do zdaj sta obe strani odprli le 14 poglavij za pristop, od skupno 33. Zaprlo se je le eno poglavje. Pogajanja niso vodila do oprijemljivega napredka, EU je po eni strani zmanjkalo vzvodov za pritisk na Turčijo, slednjo pa je minil apetit za demokratične reforme, saj se pod Erdoganom vse bolj usmerja v avtokracijo.
Karte je premešal šele prihod beguncev, ki je obrnil pogajalsko mizo in Turkom dal vzvod za izsiljevanje Bruslja.
Obama Turčiji: Kar je preveč, je preveč!
Evropskemu oportunizmu pa se niso pridružile Združene države Amerike, ki očitno precej bolje poznajo razmere na terenu kot Evropejci. Administracija ameriškega predsednika Baracka Obame pritiska na Turčijo, naj zapre mejo s Sirijo, čez katero džihadisti vstopajo v vojno območje, piše Wall Street Journal.
Američani pri tem (še) niso omenjali sporne turške trgovine z džihadistično nafto, ki jo izpostavljajo Rusi. Novinar in diplomat Zlatko Dizdarević glede tega opozarja, da so ruski bombniki uničili okoli pet tisoč cistern z nafto, namenjenih v Turčijo, le dva tedna po teh operacijah pa so Turki sestrelili ruski bombnik. Davutoglu je dejanje pospremil z besedami, da ga je osebno ukazal, in dejal, da je le »izpolnjeval svojo dolžnost« obrambe zračnega prostora.
