Boj za predsedniško nominacijo se tako v republikanskem kot demokratskem taboru bliža vrhuncu. Kot kaže, se bosta za predsednika ZDA udarila milijarder Donald Trump in nekdanja prva dama Hillary Clinton.Ž
TRUMPU POPUŠČAJO MOČI
Med republikanci se razmerja med kandidati za predsednika počasi izenačujejo. Več kot očitno je, da tudi Trumpu po mesecih vodstva moči počasi pojenjajo ali pa so tudi volivci postali imuni na milijarderjevo hujskaško tehniko osvajanja priljubljenosti. Trump je drugače še vedno v vodstvu, a je razlika med njim in Benom Carsonom le še en odstotek – ankete kažejo, da Trumpa podpira 21 odstotkov, Carsona pa 20 odstotkov republikanskih volivcev. Trumpu in Carsonu s po 11 odstotki podpore sledita nekdanja glavna izvršna direktorica Hewlett-Packarda Carly Fiorina in senator s Floride Marco Rubio, nekdanji guverner Floride Jeb Bush ima le še sedem odstotkov podpore, guverner Ohia John Kasich šest, senator iz Teksasa Ted Cruz pet, senator iz Kentuckyja Rand Paul in guverner New Jerseyja Chris Christie pa po tri odstotke.
PRVIČ IZŽVIŽGAN
V petek se je za mogočnega ameriškega milijarderja zgodil preobrat. Prvič, odkar se je podal v vojno za nominacijo za predsednika, ga je izžvižgala konservativna množica ljudi. Šok za Trumpa se je zgodil na srečanju vrha ameriških konservativcev v Washingtonu. Trump se je razgovoril o predsedniškemu protikandidatu, Marcu Rubiu, ki ga je označil za klovna, čemur je sledilo glasno neodobravanje in žvižgi. Za Trumpa je bil to več kot očitno velik udarec, saj se je takoj po srečanju odpravil s prizorišča in ni bil dosegljiv za vprašanja novinarjev.
STRANKA SANJAČEV
Med republikanci se pojavlja vse več takšnih, ki živijo v oblakih. Mnogi namreč obljubljajo stvari, ki jih zagotovo sami ne bodo mogli nikoli izvesti. To je tudi razlog, zaradi česar je svoj odstop napovedal predsednik predstavniškega doma ameriškega kongresa John Boehner. »V Washingtonu imamo ljudi, ki spravljajo volivce v blaznost s trditvami, da lahko dosežejo nekaj, za kar zelo dobro vedo, da se ne bo nikoli zgodilo,« je dejal Boehner. S tem pa je mislil predvsem na pripadnike gibanja čajanka, ki blokirajo vsak predlog nasprotne strani in niso pripravljeni na nikakršno sodelovanje. Pred dvema letoma se je vse skupaj začelo z blokado proračunskega financiranja vlade, nadaljevalo pa z zahtevo, da se demokrati in predsednik Barack Obama odpovedo zdravstveni reformi. Tako imenovani čajankarji zdaj skušajo blokirati financiranje s tem, da zahtevajo ukinitev proračunskih sredstev za Načrtovano starševstvo, to je organizacijo, ki Američankam pomaga pri splavu. Vodja sanjačev, kot jih imenuje Boehner, je predsedniški kandidat Ted Cruz, vendar kljub populističnim akcijam volivci odhajajo k Donaldu Trumpu.
TRUMP POSTAJA KONKRETEN
Trump ne prednjači le z žalitvami, temveč svojo največjo predsedniško protikandidatko iz bloka ameriških demokratov močno prehiteva z vse bolj konkretnimi idejami o tem, kako bo Ameriko spet naredil mogočno in bogato. V enem zadnjih intervjujev je – kar je sicer močno v nasprotju z republikanci – obljubil nižje davke za srednji in revni sloj državljanov ter višjo obdavčitev za tiste najbogatejše. Prizadeval si bo tudi za pridobitev delovnih mest, ki jih po njegovem mnenju Američanom kradeta Kitajska in Mehika s poceni delovno silo. Seveda pa so njegova usta še vedno polna tudi tistih manj radikalnih idej, od deportacije ilegalnih priseljencev do gradnje mogočnega zidu na meji in končanja vojne v Siriji s silo. Republikanski volivci mu utegnejo precej zameriti obljube z davčnimi spremembami, kar se verjetno tudi že kaže v padcu priljubljenosti.
Hillary Clinton
Če Donald Trump velja za političnega avtsajderja, ki si s svojo populistično karizmo počasi, a vztrajno tlakuje pot za republikansko nominacijo, o Hillary Clinton tega ne moremo reči. Slednja se je namreč pred sedmimi leti že opekla, ko jo je v boju za demokratsko nominacijo premagal Barack Obama. Toda že takrat je bilo poznavalcem razmer jasno, da se bo nekdanja prva dama ZDA in državna sekretarska v prvi Obamovi administraciji znova potegovala za demokratsko nominacijo.
Da je Clintonova delegirana naslednica Baracka Obame, je že na začetku demokratske tekme za predsedniško nominacijo dala vedeti tudi Demokratska stranka. Najvišji predstavniki stranke so se namreč že zelo zgodaj začeti zgrinjati okoli Clintonove. Uspelo jim jo je zaščititi z omejitvijo števila televizijskih soočenj z demokratskimi protikandidati, kar pa kritiki znotraj stranke označujejo kot nedemokratično kronanje.
Toda tudi z vsemi žavbami namazana nekdanja prva dama ni ostala imuna na raznorazne afere. Republikanski tekmeci ji namreč očitajo, da v času, ko je bila državna sekretarka, ni storila dovolj, da bi preprečila teroristični napad na ameriško veleposlaništvo v Libiji, v katerem je umrl ameriški veleposlanik.
Kaj obljublja nekdanja prva dama
Veliko bolj umirjena, lahko bi rekli diplomatska, je Clintonova tudi v svojih obljubah, kaj bo storila, če bo izvoljena za predsednico. Če Donald Trump ne skopari z obljubami, kako bo ZDA znova naredil za svetovno velesilo, ki se je bo moral bati ves svet, je Clintonova veliko manj pragmatična. Večkrat je poudarila, da bo nadaljevala dediščino Baracka Obame, si prizadevala za ohranitev zdravstvene reforme, obdavčitev najbogatejšega sloja, ustvarjala nova delovna mesta, ohranila pravico do splava, povišala minimalno plačo in branila jedrski dogovor z Iranom.
Clintonovo bi lahko po eni strani primerjali z našim Borutom Pahorjem. Tako kot naš predsednik je tudi Hillary premalo karizmatična in preveč osredotočena ustreči vsem željam in pričakovanjem svojih potencialnih volivcev. Že res, da s tem ohranja dokaj pozitivno podobo v javnosti, a na dolgi rok je njena politika obsojena na neuspeh, tako kot se je neuspešno izkazalo Pahorjevo vodenje slovenske vlade.
Sanders in afera elektronska pošta
Če se je na prvi pogled zdelo, da Clintonovi nominacija tokrat ne more uiti, je preiskava ravnanja z elektronsko pošto v času vodenja State Departmenta ozračje nepremagljivosti okrog Clintonove dodobra načela. Clintonova je namreč kot državna sekretarka še naprej uporabljala svoj zasebni elektronski naslov, s katerega je brisala številna sporočila.
Iz ozadja pa se je začel prebijati socialist Bernard Sanders, ki s svojim sporočilom večje družbene enakosti polni dvorane in trge svojih zborovanj. Mnogi analitiki Clintonovi očitajo, da je sicer izkušena političarka, a da v nasprotju s Sandersom ni sposobna na svoja zborovanja pritegniti množice ljudi, saj je, preprosto rečeno, dolgočasna. Tudi njeni do potankosti naučeni govori kažejo pomanjkanje karizme, po mnenju analitikov New York Timesa pa ne prinaša upanja po spremembah. »Vse, kar predstavlja, je upanje, da bo prva ameriška predsednica,« je zapisal komentator.
Podpora niha, a nominacija ji bo težko spolzela iz rok
Pravzaprav ni presenečenje, da je Clintonova v zadnjih mesecih v primerjavi s Sandersom izgubila dobršen del podpore. Javnomnenjska anketa iz začetka septembra je kazala, da ima podporo 37 odstotkov demokratskih volivcev, Sanders pa 27 odstotkov. Najnovejša anketa izpred nekaj dni pa ji daje za pet odstotkov višjo prednost (42 odstotkov), Sandersu pa tri odstotke manj oziroma 22 odstotkov. In glede na to, da obstaja velika možnost, da se bo v tekmo za demokratsko predsedniško nominacijo podal tudi aktualni ameriški podpredsednik Joe Biden, ki je priljubljen med tradicionalno sredinskimi demokratskimi volivci, analitiki pričakujejo, da se bo prednost Clintonove pred Sandersom le še povečala.
In vse javnomnenjske raziskave so si v eni napovedi enotne. Če bo prišlo do predsedniške tekme med Donaldom Trumpom in Hillary Clintom, bodo ZDA dobile prvo predsednico v svoji zgodovini.
