Evropa se spoprijema z eno od najhujših humanitarnih kriz modernega časa. Državljanske vojne, splošno pomanjkanje in upanje na mir in boljše, človeka vredno življenje so na dolgo, mnogokrat tudi smrtonosno pot pognali na sto tisoče ljudi.
Vsi ti ljudje pa imajo eno skupno točko. Beg so drago plačali. Človeška okrutnost in pohlep prodajalcev duš ne poznata meja. Za nekaj kilometrov dolgo prečenje ožine, ki loči Turčijo od najbližjih grških otokov, tihotapci po nekaterih informacijah računajo tisoč evrov po glavi. S tem denarjem si lahko Slovenec kupi letalsko vozovnico za pot okoli sveta, begunec pa le mesto v prenatrpanem gumijastem čolnu, kjer mu nihče ne zagotavlja, da bo dve uri dolgo pot sploh preživel.
To, čemur smo priča, je pravšnja industrija smrti. Dnevno na tej odisejadi umirajo mladi fantje, otroci, žene, starejši. Za njihovo smrt ne odgovarja nihče, so le kolateralna škoda sistema, v katerem živimo. Sistema, kjer je človeško življenje vredno le toliko, kolikor smo zanj sposobni plačati. A nekaterim niti denar ne pomaga. Samo spomnimo se tragedije tovornjaka, v katerem se je na poti iz Madžarske proti Nemčiji zadušilo 72 ljudi.
Zaradi tragedije se je prelevil v tihotapca
Trenutna humanitarna kriza, ko vsak dan na tisoče ljudi prečka ožino, ki loči Turčijo od grških otokov Lezbos in Kos, je nekaterim posameznikom omogočila hitre in bajne zaslužke. Nekdanji kirurg iz sirskega mesta Alep, ki se predstavlja pod psevdonimom Abu Mahmud, je po poročanju britanskega časnika The Telegraph v pičlem mesecu s tihotapljenjem ljudi iz Turčije do Grčije zaslužil kar 60 tisoč evrov, kar je veliko več, kot je znašala njegova letna plača v Siriji, s katero je lahko živel precej lagodno življenje.
Abu Mahmud je v zadnjih mesecih vseskozi zaposlen, njegov telefon nenehno zvoni, kličejo ga posamezniki in družine, ki bi v čim krajšem času radi prišli do Grčije. S tihotapljenjem ljudi se je začel ukvarjati po tem, ko je med potjo proti Grčiji izgubil svojo družino. »Čoln, na katerem smo bili, se je nenadoma prevrnil. Lahko sem le nemočno spremljal, kako se žena in otroci utapljajo,« je britanskim novinarjem dejal Abu Mahmud. Velja za »vzornega« tihotapca, kritičnega do Evrope in Združenih narodov. Obtožuje jih, da so storili premalo, da bi organizirali sprejemanje beguncev. »Na tak način kriminalcem omogočajo bajne zaslužke,« je bil oster sirski tihotapec.
Do Nemčije za 2500 dolarjev
Abu Mahmud sicer za pot do Grčije računa tisoč dolarjev, če pa želi posameznik »organizirano« priti do Nemčije, mu mora za pot prek balkanskih držav odšteti 2500 evrov. A cenovni razpon je veliko širši. Kot opozarja Agencija za begunce pri Združenih narodih, nekatere kriminalne združbe za pot računajo celo več kot pet tisoč dolarjev na osebo.
Če vzamemo neko srednjo vrednost, to je 2500 evrov za pot do Nemčije, in pomnožimo s 350.000 begunci, kolikor jih je po uradnih številkah od januarja do avgusta letos prispelo na evropska tla, to znese vrtoglavih 875 milijonov evrov. A ker je teh beguncev veliko več kot 350 tisoč, je toliko višji tudi znesek, ki so ga v pičlih šestih mesecih zaslužili novodobni rablji. Če zraven prištejemo še 280 tisoč beguncev, ki so v Evropo prispeli leta 2014, dobimo vrtoglavo vsoto. V dobrem letu in pol so novodobni rablji zaslužili dobro milijardo in pol evrov.
Otroci prisiljeni v delo
Mnogi so ob tem prepričani, da ti ljudje pravzaprav sploh niso begunci, saj imajo dovolj finančnih sredstev, da si pot lahko privoščijo. Res se postavlja vprašanje, od kod jim denar. Odgovor pa je šokanten. Denar je plod mnogokrat suženjskega dela, ki mu ne more ubežati niti najbolj šibki člen naše družbe, otroci.
Ameriška medijska hiša CBS je s skrito kamero posnela, kako turška podjetja izkoriščajo mladoletne Sirce za delo v svojih podzemnih tekstilnih tovarnah. Mnogim sirskim družinam, ki so pred vojno zbežale v Turčijo, namreč zaradi velikega pomanjkanja ni preostalo drugega, kot da otroke pošljejo delat. Posnetek prikazuje Huseina Omarja, ki je s svojo devetčlansko družino iz Sirije pobegnil pred dobrim letom. Desetletni deček, ki je obiskoval le en razred osnovne šole, ne zna ne brati ne pisati in za mizernih 25 evrov dela po 12 ur na dan, šest dni na teden.
Za kilogram banan 10 evrov
A niso le podjetniki tisti, ki izkoriščajo bedo beguncev, in v upanju na hiter zaslužek jih, kot kaže, nič ne ustavi. So ljudje brez hrbtenice in morale. Šokantne so zgodbe beguncev, ki so v Srbiji za kilogram banan morali odšteti tudi po deset evrov, za prevoz iz Beograda do madžarske meje pa je taksist želel iztržiti 300 evrov.
A vse dokler Evropska unija ne bo sprejela dolgoročne skupne politike reševanja humanitarne krize in dokler bodo posamezne države gradile zidove in postavljale takšne in drugačne prepreke, si bodo prodajalci duš meli roke.
