Iz ust evropskih politikov je ob poglabljanju begunske krize iz dneva v dan mogoče slišati pozive k solidarnosti. Toda razkorak med zahodom in vzhodom Unije je, kar zadeva begunsko krizo, iz dneva v dan večji. Vzhodnoevropske države po besedah predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska »razmišljajo zgolj o zaustavitvi vala beguncev, kar simbolizira sporna ograja na Madžarskem«. Vse to po njegovih besedah sproža vse več napetosti med državami članicami Evropske unije.
Z naraščanjem števila beguncev se je v povečalo tudi število prošenj za azil.
Večina evropskih držav se beguncev otepa
Z naraščanjem števila beguncev se je povečalo tudi število prošenj za azil, pri tem pa ima vsaka država svojo »nacionalno« azilno politiko. Največ prošenj za azil je leta 2014 (podatkov za prvo polovico leta 2015 še ni na voljo) prejela Nemčija, kar 400.000, in po podatkih Eurostata ugodila 41,6 odstotka prosilcem. Švedska je prejela nekaj čez 300.000 prošenj za azil in ugodila kar 76,6 odstotka prosilcem. Velika Britanija, ki je ostra nasprotnica priseljevanja, je prejela manj kot 200.000 prošenj in ugodila le 38,6 odstotka prosilcem. Do beguncev je bila najmanj prijazna Madžarska, ki je status azilanta podelila le 9,4 odstotka prosilcem.
Begunce v taborišča
Medtem so po skoraj dveh dnevih madžarske oblasti za begunce včeraj dopoldne znova odprle glavno železniško postajo v Budimpešti. Madžarske železnice so sprva sporočile, da s postaje Keleti proti zahodu ne vozijo vlaki, a so nato dale na voljo posebne vlakovne kompozicije. Begunci so se takoj začeli vkrcavati na vlake, ki so odpeljati proti Avstriji. Tako se je vsaj glasilo uradno sporočilo madžarskih oblasti. Vlak do Avstrije včeraj ni pripeljal. Madžari so begunce prepeljali v svoje »namestitvene centre«. Ljudje so ob tem iz zaprtih vagonov vlaka vpili: »Nočemo v kamp! Nočemo v kamp!« Kot je ob tem zapisal novinarski kolega Boštjan Videmšek, so to vpili »ubogi ljudje, Judje 21. stoletja«.
Razkorak med zahodom in vzhodom Unije je, kar zadeva begunsko krizo, iz dneva v dan večji.
»Begunci so problem Nemčije«
»To ni evropski problem. Ta problem je nemški problem,« je Viktor Orban izjavil včeraj po srečanju s predsednikom Evropskega parlamenta, Nemcem Martinom Schulzem. Kot je poudaril Orban, begunci ne želijo ostati na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem ali v Estoniji. »Vsi hočejo v Nemčijo,« je poudaril Orban, na katerega letijo utemeljeni očitki nehumanega ravnanja z begunci in gradnje ograje na meji s Srbijo.
Glede kaosa z begunci na madžarskih tleh, kamor je samo avgusta prispelo 50.000 beguncev, zadnje dni pa so tisočim med njimi na glavni železniški postaji v Budimpešti onemogočali pot naprej v Evropo, je Orban dejal, da sta tako nemška kanclerka Angela Merkel kot avstrijski kancler Werner Faymann dejala, da noben begunec ne sme zapustiti Madžarske, ne da bi ga tam registrirali. »Naša naloga je, da jih registriramo – in jih registriramo,« je izjavil Orban. Ob vsem izrečen se poraja vprašanje, kaj pravzaprav želi doseči Orban. Zapiranje beguncev v novodobna koncentracijska taborišča, nekatera med njimi so bila vzpostavljena v nekdanjih zavetiščih za živali, je nečloveško in neevropsko. Je kriminalno.
Upanje in Zavetje na železniški postaji
Med kaotičnim dogajanjem na železniški postaji Keleti v Budimpešti sta se rodili tudi dve deklici. Eni od deklic sta starša dala ime Sadan, kar pomeni zavetje, rodila pa se je v podhodu železniške postaje. Njena starša še vedno čakata na vlak, ki bi jih odpeljal v Nemčijo.
Le nekaj deset korakov stran se je skoraj istočasno rodila še ena deklica Šams, kar pomeni upanje. Madžarski reševalci mame, ki je med porodom po pričevanju očividcev trpela neznosne bolečine, niso želeli prepeljati v bolnišnico. Mama in deklica sta na srečo zdravi in sta že uspeli zapustiti železniško postajo ter se z vlakom odpeljati proti zahodu.
Zgodbe beguncev, ki pretresajo Evropo
Begunci niso samo množice v Makedoniji, Srbiji in na Madžarskem. Begunci so ljudje s svojimi zgodbami in upanjem na boljši jutri. Toda mnoge od teh zgodb imajo žalosten, tragičen konec.
Med begunci, ki so pred dnevi prišli do Beograda, je tudi 10-letni Sirec Abdul Karim Faris. Na več tisoč kilometrov dolgo pot se je odpravil sam. Oče mu je, kot pripoveduje deček, rekel: »Beži, sin, reši se!« Oče je z ostalo družino ostal v Siriji. »Rekel mi je, naj grem v Nemčijo in da me bodo tam že nekako našli. Vsako noč sanjam o svoji družini. Težko je, pogrešam mamo, svoje bližnje in upam, da jih bom kmalu znova videl. Bojim se, da jih bodo bombe ubile. Tam je vojna, grozno je!« je dejal pogumni deček.
Abdula so pod svoje okrilje vzeli ostali begunci v skupini. Večkrat so skušali stopiti v stik z dečkovo družino, vendar brez uspeha. »Hudo nam je zanj. Vidimo, kako vsako noč joka, v sanjah kliče mamo in očeta. Srce se ti trga ob tem,« je dejal begunec Hamad, ki je ravno tako iz Sirije.
Malemu Abdulu je do Evrope uspelo, mnogim ne
Za mnoge se je pot v Evropo končala tragično. Smrti v Sredozemskem in Egejskem morju so šokantno za vse nas postale del našega vsakdana. Toda mnogi si ob stiski teh ljudi še vedno zatiskajo oči. Včerajšnja nova tragedija v Egejskem morju,v kateri je umrlo 13 ljudi, med njimi tudi dva mala bratca, stara tri in pet let, je šokirala svet. Na poti iz Turčije sta utonila dva kurdska bratca, Aylan in Galip, in njuna mama. Oče Rehan je preživel, toda njegovo življenje je izgubilo vsakršen smisel. Kurdska družinica je bežala iz Kobaneja. Bežala je pred Isisom. Želeli so v Kanado, kjer že nekaj let živi Rehanov brat. Po tragediji je spregovorila teta umrlih dečkov, ki jo je po tragediji poklical strti oče. »Žena in moja otroka sta mrtva,« to so bile edine besede, ki jih je iz sebe uspel spraviti oče, preden je planil v neskončen jok. Želja preživelega očeta je, da bi se s trupli soproge in sinov vrnil v Sirijo in jih tam pokopal.
»Ustavite vojno in ostali bomo doma!« je včeraj politikom zabičal 11-letni sirijski begunec Kinan Masalmeh. Njegove besede bi morali pozorno poslušati vsi evropski in svetovni politiki, ki že leta bolj kot ne nemo opazujejo dogajanje v Siriji, ki je zaradi vojne uničena.
