Eden izmed največjih botrov Islamske države je tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan oziroma njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj [AKP]. Leta 2011, med tako imenovano arabsko pomladjo, so namreč turške oblasti preko svojega ozemlja v Sirijo spuščale na tisoče islamistov, ki so sodelovali na uporniški strani.
Turčija in Sirija sta v konfliktu bili že za časa hladne vojne. Medtem ko je takrat Ankara stala v bloku z Washingtonom, je Damask predstavljal zanesljivega zaveznika Sovjetske zveze. Konflikt med velikima blokoma se je takrat tako manifestiral tudi v mejnih sporih med Turčijo in Sirijo. Sirija je ves čas prav tako podpirala Delavsko stranko Kurdistana [PKK], ki se je takrat za avtonomen Kurdistan borila proti turški vojski. Leta 1998 je zaradi tega med državama skoraj izbruhnila vojna, a je Sirija še pred začetkom kapitulirala, iz svojega ozemlja izgnala voditelja PKK Abdulaha Öcalana (ki je sedaj zaprt v Turčiji) in prekinila podporo PKK.
Konflikt med državama se je zgladil leta 2002, ko se je na oblast v Turčiji povzpela Erdoganova AKP. Prikrita islamistična stranka in njen vodja sta nadomestila do takrat dominantne desno- in levo-sredinske stranke. Do leta 2011 se je predvsem zaradi hitre globalne gospodarske rasti delež volivcev AKP povečal iz ene tretjine na kar eno polovico. Erdogan pa je po notranji konsolidaciji začel sanjati neo-Otomanske sanje. Sekularni vojaški generali, zavezani tradiciji prvega turškega predsednika in modernizatorja sodobne Turčije Mustafa Kemala Atatürka, so bili pod pretvezo korupcije odstavljeni in zamenjani s pro-islamskimi generali. Turčija je bila vedno bolj na poti, da postane velesila na bližnjem vzhodu. Svoj vpliv je dosegala na dva načina – z dobrimi odnosi pri trgovanju s sosednjimi državami (Erdogan in sirski predsednik Bašar al Asad sta v znak dobrih odnosov skupaj celo dopustovala) ter skozi podporo Muslimanske bratovščine, mednarodne islamske politične organizacije, ki ji je za nekaj časa celo uspelo prevzeti oblast v Egiptu.
Ob začetku državljanske vojne v Siriji je Erdogan podprl Muslimansko bratovščino, svojemu nekdanjemu dopustniškemu kolegu pa obrnil hrbet. Čeprav v Siriji ni posredoval vojaško (proti takšni potezi je bila tudi velika večina turškega prebivalstva), pa je tisočim islamistom zagotavljal prost prehod čez turško ozemlje ter jim dobavljal orožje.
»Turčija je odprto podpirala druge džihadistične skupine, kot denimo Ahrar al Šam, ki deluje v skladu z ideologijo al Kaide, in fronto al Nusra, ki je na seznamu terorističnih organizacij v ZDA in Evropi,« je zapisal novinar britanskega časnika The Guardian, Martin Chulov.
Erdoganova podpora ISIS pa se ni ustavila zgolj pri tem. Turški predsednik je namreč mižal na obe očesi, ko so turški preprodajalci pomagali Islamski državi tihotapiti in prodajati nafto ter drage antične izdelke. Še več, pretihotapljena nafta je šla sklozi roke njegovega sina Bilala Erdogana, solastnika pomorske transportne korporacije. Prav tako je beguncem iz Sirije, ki so se želeli vrniti v svojo državo, da bi se tam borili proti islamistom, ironično prepovedal izstop iz države.
Konec julija pa je Turčija dokaj histerično vstopila v »protiteroristično vojno,« ki pa se je kmalu izkazala za nekaj popolnoma drugega. Tarča turške vojske in posebnih enot niso pripadniki islamistične milice ampak sekularni Kurdi.
Kurdi živijo na območjih v Turčiji, Siriji, Iraku in Iranu. Med ofenzivo ISIS so se oborožene kurdske enote izkazale za daleč najbolj učinkovite v boju proti islamistom, bili so tako efektivni, da so si izborili celo podporo Združenih držav Amerike. Rožava, kurdska regija v Siriji, je po državljanski vojni postala de facto neodvisna in samoupravna pod vodstvom Stranke demokratične unije [PYD] in pod protekcijo Ljudskih obrambnih enot [YPG] in Ženskih obrambnih enot [YPJ]. Oborožene kurdske sile so bile sicer najzaslužnejše za osvoboditev kurdskega mesta Kobane na sirsko-turški meji.
Turška odločitev, da se pridruži »protiterorističnemu« boju je odziv na grožnjo, ki jo predstavlja hitro ozemeljsko širjenje PYD znotraj Sirije. Kurdi so skozi zgodovino iskali samostojno državo in čeprav so sedaj v veliki meri te ambicije opustili, je ta ideja še vedno strah Turkov. Erdogan je pred začetkom vojaškega posredovanja v Siriji dejal, da Turčija »nikoli ne bo dovolila ustanovitve nove države na naši južni meji, na severu Sirije.«
Erdoganova strategija pa je tudi politično motivirana. Junija je AKP namreč izgubila parlamentarno večino na volitvah in ni bila sposobna sestaviti vlade. Delno tudi zato, ker se je v parlament uspelo prebiti pro-kurdski Ljudski demokratični stranki [HDP]. HDP je sicer sveža progresivna sila na turški politični sceni. Ustanovljena leta 2012 zagovarja neposredno demokracijo, okoljevarstvo ter pravice žensk, LGBT in etničnih manjšin. S kampanjo usmerjeno proti Kurdom tako Erdogan želi pridobiti glasove skrajne desnice, s katerimi bi lahko na jesenskih predčasnih volitvah AKP spet dobila potrebno večino v parlamentu. Če mu bo s tem uspelo iz parlamenta odstraniti moteč HDP, bo to zanj le še bonus.
OD SURUČA DO DRŽAVLJANSKE VOJNE
V mestu Suruč na jugu Turčije, so se 20. julija letos zbrali mladi iz vse države. Večinoma je šlo za člane podmladka Socialistične stranke zatiranih in Federativne zveze socialistične mladine. Mladi, večinoma najstniki in v zgodnjih dvajsetih, so v Suruč prišli pred postankom v osvobojenem sirskem mestu Kobane, kjer so želeli pomagati pri gradnji bolnišnice, šole in zasaditvi dreves.
Ob približno poldnevu po lokalnem času, se je med gručo aktivistov razstrelil samomorilski napadalec. 33 mladih je umrlo, 104 so bili ranjeni.
Napad v Suruču, v katerem so bili ubiti večinoma Kurdi, je Erdogan izrabil za razlog, za vključitev v »boj proti terorizmu«. Ker je po uradnih podatkih za napad bila odgovorna Islamska država, (v ISIS niso tega sicer nikoli potrdili) je svetovna javnost predvidevala, da bo Turčija začela obstreljevati džihadistične postojanke. Zgodilo pa se je ravno obratno. V imenu boja proti terorizmu je Turčija praktično ignorirala džihadiste in vse svoje moči usmerila proti PKK. Od 24. julija, začetka turške ofenzive, pa do danes, je Turčija tako izvedla preko 300 napadov na PKK in le tri na ISIS. Ko so aretirali 1300 ljudi zaradi suma terorizma, je le 137 teh bilo povezanih z ISIS, kar 847 pa s PKK.
PKK se z uradno interpretacijo masakra v Suruču ne strinja. Prav tako ne HDP. Obe stranki turško vlado kličeta na odgovornost, saj se po njihovem mnenju brez pomoči turških oblasti ta napad ne bi mogel zgoditi. Napadalec v Suruču – 20-letni Şeyh Abdurrahman Alagöz – je bil namreč dobro znan turškim varnostnim službam. Te so tudi vedele za njegove tesne vezi z ISIS, saj ga je policiji večkrat prijavil njegov oče. Şeyh je tako lahko izvedel napad, kljub temu, da je bil pod nadzorom varnostnih služb.
Zgovorno je tudi nadaljnje delovanje turških oblasti. Po tem, ko je Erdogan 24. julija z napadi na Kurde enostransko končal dve leti trajajoč mirovni proces, je namreč začel z novo vojno proti kurdski manjšini v državi. Od takrat in do danes so kurdska gorovja, vasi in mesta žrtev vsakodnevnih vojaških napadov in obstreljevanj. Zadnji teden so turške posebne enote podprte z vojsko razglasile izredno stanje v kurdskih mestih, po poročanjih civilistov se poslužujejo celo izvensodnih pobojev v regiji.
V okrožjih Varto, Semdinli, Farkin, Juksekova, Nusajbin in Lice so razglašene izredne razmere in policijska ura. Vojska in posebne enote po pričanjih prebivalcev teh mest bombardirajo tovarne, streljajo civiliste in požigajo hiše. Trupla umorjenih v vojaških napadih ne smejo biti pokopana, prepovedani so vsi izhodi iz hiš, ranjeni ne morejo dobiti zdravniške pomoči. Kurdske regije so popolnoma odrezane od ostale države, resursov, vode, elektrike in informacij. Ljudje, ki prebivajo v teh regijah so prestrašeni in govorijo o bližajočem se masakru.
Prejšnji teden se je začelo obleganje mesta Silopi na tromeji Turčije, Sirije in Iraka. Mesto je popolnoma zaprto. Nihče ne more vanj ali iz njega. Internet in telefonske zveze so prekinjene. Nemogoče je komunicirati z ljudmi v mestu. Aktivisti in zaskrbljeni civilisti se zbirajo pred mestom, da bi preprečili morebiten genocid, a v mesto ne morejo vstopiti. Poslanci HDP so si sicer uspeli izpogajati vstop, da bi preverili stanje in poiskali rešitev za konflikt, a zaenkrat še ni na voljo novic o stanju v mestu, niti ni znano ali so se iz Silopija že vrnili. Obstreljevanje in spopadi se sicer medtem neprekinjeno dogajajo v vsaj treh različnih soseskah v mestu. Tja se valijo tudi trume oklepnih vozil, in posebnih enot.
Guverner regije Djarbakir je sicer poslancem HDP povedal, da so vse te operacije koordinirane neposredno iz Ankare in da njegova regionalna vlada nima možnosti vpliva na dogajanje.
Najbolj odmevno dogajanje v zadnjih nekaj dneh pa prihaja iz Varta, mesta na vzhodu Turčije. Tam so turške oborožene sile med spopadi ubile gverilsko bojevnico, pripadnico PKK, Kevser Ertürk znano pod vzdevkom Ekin Van. Turški vojaki so njeno truplo slekli in ga vlekli po ulicah. Dejanje so fotografsko dokumentirali in delili na spletu, kar je izzvalo ogorčenje mednarodne javnosti.
OSAMOSVAJANJE KURDSKIH MEST
14 milijonov težka kurdska manjšina v Turčiji se je tako dokaj hitro znašla v krempljih organizirane turške agresije. Mesta na jugu in jugovzhodu države, kjer je prebivalstvo večinoma kurdskega porekla, so se začela eno za drugim demokratično samoorganizirati, saj so državne in uradne institucije zanje izgubile vso legitimnost – kot je denimo zapisal mestni svet jugovzhodnega mesta Sirnak v izjavi, kjer razglaša avtonomijo.
Ljudski upor se tako širi po Severnem Kurdistanu (turškemu delu kurdske domovine). Lokalne skupščine in civilisti skušajo prevzeti kontrolo nad okrožji in mesti v odgovor na naraščajočo brutalno vojaško ofenzivo, ki jo izvaja turška država.
Sirnak je z razglasitvijo avtonomnosti med prvimi pod vprašaj postavil legitimnost državnih institucij, ki promovirajo, izvajajo ali omogočajo nacionalistično nasilje v državi. V mestu Varto so se prebivalci uprli po objavi iznakaženega golega trupla članice PKK. Od ponedeljka zjutraj je Varto pod kontrolo kurdskih prebivalcev in PKK, turška vojska in policija pa do sedaj v mesto še nista uspeli vstopiti, po nekaterih poročanjih naj bi se umaknili v svoje baze.
