Evropski partnerji so socialdemokratu Papandreuju tedaj prepovedali, da bi dal tovrstno »tehnično« vprašanje v demokratično presojo. Nanj so pritiskali, češ da je edino vprašanje, o katerem lahko odloča javnost, ali želi Grčija ostati v Evropski uniji ali pa bo na visokem morju svetovne ekonomije plula v čolničku lastnega porekla.
Demokratični deficit EU
Da evropske integracije trpijo za demokratičnim deficitom, je statistično dejstvo, evrokracija ga je naslovila na evropskih volitvah 2014. Državljani tako nismo volili le poslancev v Evropski parlament, z glasovanjem za posamezni ideološki tabor smo prvič v zgodovini EU posredno glasovali tudi za predsednika Evropske komisije in njegovo odločitev glede komisarjev, ki jih Evropskemu parlamentu predlaga v potrditev. Na mizi so bili štirje kandidati, konservativni Jean-Claude Juncker, socialdemokratski Martin Schultz, socialist Aleksis Cipras in zelena Ska Keller. S to neobvezujočo kozmetiko je evrokracija skušala legitimirati svoj mandat in obrniti padajoči trend volilne udeležbe na evropskih volitvah.
Bojijo se ljudstva
Grška odločitev, da bo najspornejše pogoje – reze v pokojnine in dvig DDV-ja – dala na referendum in odločitev prepustila ljudstvu, je sprožila val svete jeze med neizvoljenimi evrokrati. Da gre za populizem in da Cipras nima hrbtenice sam sprejeti odločitve, se je govorilo na bruseljskih hodnikih.
A verjetno je šlo prav za to, Ciprasa so tehnokrati stiskali v kot, od njega so želeli, da se odpove volilnim obljubam, ki se jim je programsko zavezal na volitvah. Želeli so, da njegova stranka Siriza klone in izda ljudstvo, ki ji je mandat zaupalo zaradi zaveze, da bo končala politiko varčevanja.
Tega se je očitno zavedal tudi Cipras, vedel je, da nima mandata izstopiti iz evroobmočja in da Grki ne želijo niti razmišljati o tem, da bi mogoče morali celo zapustiti Evropsko unijo. Leva platforma njegove stranke je medtem nanj pritiskala, da ni druge možnosti. Njen glasnogovorec Stathis Kouvelakis je vestno opozarjal, da institucionalnega ustroja EU ni mogoče spremeniti od znotraj in s pogajanji. Alternativ varčevanju znotraj EU menda ni, evropski finančni ministri pa so se že naveličali tehtnih argumentov grškega kolega Janisa Varufakisa. »Dovolj imamo njegovih lekcij,« ga je komentiral slovaški finančni minister Peter Kazimir. »Če so lekcije argumenti, na katere nimate odgovora, potem očitno potrebujete lekcije,« ni ostal dolžan Varufakis.
Nemčija je osiromašila svoje prebivalstvo, zdaj siromaši tuje
Skupna valuta evro se je začela z »vizijo združene Evrope, ki naj se doseže s postopnim zlivanjem življenjskega standarda, poglabljanja demokracije in razcveta resnično evropske kulture«, so bile nekoč visoke besede pionirjev evropske ideje. Citat pripada nekdanjemu nemškemu finančnemu ministru Oskarju Lafontainu, izrekel ga je ob splavitvi evra.
Stvar se ni iztekla v to smer, a je Nemčiji uspelo ohraniti gospodarstvo, saj da je pravočasno izvedla strukturne reforme. Recept za te reforme je spodkopavanje pravic delavcev, uničevanje sindikalnega organiziranja in pocenitev dela. Strokovnjak za dohodkovno neenakost Gerhard Bosch razblinja mite o visokokvalificirani delovni sili Nemčije. Ta sicer še vedno obstaja, a se hitro krči, trdi, nadomeščajo jo nizkokvalificirana delovna mesta po ameriškem vzoru.
Grčijo so reševali, da bi rešili sebe
Ko nemške in francoske davkoplačevalce skrbi denar, s katerim so reševali Grčijo, je ta skrb neupravičena, trdi ekonomist Jože P. Damijan: »Če se EU v letih 2010 in 2012 ne bi odločila 'reševati' Grčije, bi namreč predvsem francoske in nemške banke nasedle na slabih terjatvah do Grčije in bi jih morali reševati francoska in nemška država.«
Cipras se je kljub navedenemu pripravljen vrniti za pogajalsko mizo, institucijam trojke naj bi v torek poslal nov predlog. Meritve javnega mnenja glede referenduma so trenutno naklonjene njegovi poziciji. Kaže namreč, da bo večina Grkov zavrnila pogoje trojke.
