Tako kot se počasi, a vztrajno spreminja britanska družba, se spreminja tudi politična slika na Otoku. V kraljevini, kjer volitve potekajo po večinskem volilnem sistemu (first past the post, op. p.), se podpora dvema največjima stranka, konservativcem in laburistom, vztrajno zmanjšuje. Skupna podpora tema dvema strankama je namreč z 90 odstotkov sredi 70. let prejšnjega stoletja padla na manj kot 65 odstotkov in se še zmanjšuje.
Volitve leta 2010 so bile prelomne, saj so Britanci dobili prvo koalicijsko vlado po drugi svetovni vojni. In kot kažejo zadnje raziskave javnega mnenja (stranki se z odstotno točko ali dve odmika vrtita okrog 33-odstotne podpore), si tudi na tokratnih volitvah ne ena ne druga stranka ne moreta obetati absolutne večine. Nova koalicija bo tako neizbežna.
Naveličani elite
»Frustracija javnosti z 'običajno politiko' se odraža na dva načina: z zavračanjem politične elite (...) in z vse večjo podporo za manjše stranke,« sta za časnik The Telegraph menili politični analitičarki Jennifer Hudson in Rosie Campbell. Z odmikom volivcev od dveh glavnih strank sta največ pridobili desna evroskeptična stranka Ukip in Škotska nacionalna stranka (SNP).
Ravno ti stranki sta dodobra premešali štrene etabliranim strankam in dosegli, da se je med predvolilno kampanjo veliko govorilo o priseljevanju, članstvu Velike Britanije v EU, škotski neodvisnosti in NHS (britanski zdravstveni sistem), ki je za Otočane svetinja, ki se ji za nobeno ceno nočejo odreči, še manj pa pristati na njegovo privatizacijo.
Porast podpore manjših strank je poleg dveh največjih močno prizadel tudi liberalne demokrate. Ti so se morali po vstopu v koalicijo braniti očitkov, da so se prodali, najhuje pa je načelo ugled stranke in njenega prvega moža Nicka Clegga dejstvo, da so prelomili predvolilno obljubo, da ne bo prišlo do zvišanja univerzitetnih šolnin.
Razplet volitev
O pomenu tokratnih volitev smo povprašali Alena Topliška, doktorskega študenta političnih ved na Univerzi kraljice Marije v Londonu.
Kot je povedal za Svet24, so letošnje volitve ene od najbolj nepredvidljivih v zgodovini. »Preteklih pet let konservativno-liberalne vladne koalicije si bo večina Britancev zapomnila po nenehnih prerekanjih med konservativci Davida Camerona in liberalnimi demokrati Nicka Clegga. Čeprav je na začetku petletnega mandata zadnje vlade kazalo, da gospodarski načrt ministra Georgea Osborna ne bo obrodil pričakovanih sadov – prepolovitev proračunskega primanjkljaja, znižanje naraščajoče brezposelnosti in ponovna gospodarska rast –, je v zadnjih dveh letih strog varčevalni program le dobil zmagoslavno zadoščenje med konservativci,« je pripomnil Toplišek in dodal, da ti dobri gospodarski indici še vedno niso dovolj prepričali volivcev, ki konservativcem namenjajo enako podporo kot laburistom Eda Milibanda.
Iz teh razlogov je po Topliškovem prepričanju v tokratni kampanji veliko govora ravno o življenjskem standardu ljudi in ali se gospodarski uspehi odražajo tudi v življenjih navadnih ljudi.
V zadnjih dneh se tako pozornost vse bolj obrača k zavezništvom in koalicijskim dogovorom, ki bi jih lahko največji stranki po volitvah sklepali z manjšimi. »Tukaj pridejo v zgodbo manjše stranke, kot so Zeleni, Škotska nacionalna stranka in Neodvisna stranka UKIP, ki se postavljajo nasproti uveljavljenim strankam in na stran malega človeka. Kakršenkoli bo že rezultat v četrtek, te volitve po mnenju analitikov predstavljajo nepovratno spremembo britanske politike,« svoje razmišljanje zaključuje Toplišek.
