Libanonski pravosodni minister Ašraf Rifi je tvitnil, da je obletnica za vse Libanonce opomin na posledice vojne. Zavedanje o posledicah konflikta naj bi po njegovem mnenju varovalo državo in narod, da zavrneta nasilje in smrt.
Voditelj libanonske skupnosti druzov Valid Džumblat je danes ocenil, da njegovega mnenja v konfliktu ne gre šteti za objektivnega. "Bil sem na eni izmed strani, ki sta jo vodila fanatizem in sovraštvo," je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP zapisal na svojem Twitter računu. "Moj nasvet (sinu) Tajmurju in vsakemu mlademu Libanoncu je, da se zaveda nasilja," je dejal.
Drugi voditelji, vključno z nekdanjim premierjem Sadom Haririjem, čigar oče Rafik je bil vodilni povojni premier, ki je bil leta 2005 umorjen, pa je opozoril Libanonce, naj se konflikt ne ponovi.
"Nikoli več! Ne bomo dovolili, da se vojna vrne," je dejal Hariri in obenem opozoril, da bi morali Libanon zaščititi pred arabskimi vojnami. "Ne moremo zaščititi Libanona, če ne preprečimo okoliškim ognjenim zubljem, da ga dosežejo, ali huje, da se jim sami izpostavljamo," je menil.
Umor Rafika Haririja je bil le eden v vrsti primerov nasilja, ki so v povojnem obdobju pretresli Libanon in prispevali k nadaljnji krhkosti države.
Zanimivosti
Priložnost: V štirih dneh brezplačno do hipno diplome - delavnica, ki vas bo navdušila!
Nekdanji borci milic iz takratnega konflikta pa so se danes pridružili mirovni pobudi "Borci za mir". Skupina sporoča, da se bo zavzemala za preprečitev ponovnega zdrsa Libanona v vojno.
"Ni prihodnosti brez odpuščanja in razkritja celotne resnice," je dejal nekdanji predstavnik obveščevalcev pri borcih libanonskih sil Asad Čaftari. "Če tega ne naredimo, bomo našim otrokom le pripravljali teren za nadaljnje vojne," je še menil.
Povod za vojno v Libanonu, ki se je začela 13. aprila 1975 in je nato prerasla v 15-letni konflikt, je bila medverska napetost med krščanskim in muslimanskim delom prebivalstva, kar sta kasneje izkoristili tudi sosednji Sirija in Izrael.
Vojna, ki je opustošila državo, je terjala okoli 150.000 življenj, pri čemer je približno četrtina prebivalstva pobegnila v tujino. Leta 1990 je bil sklenjen mirovni sporazum.
