Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.
Gospodarstvo
Vas zanima edinstvena priložnost s stabilnimi donosi in nizkim tveganjem?
Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza – Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike.
Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.
Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij z vsega sveta.
Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev neuvrščenih leta 1961 z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem.
S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje »tretjega bloka«, vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.
Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu – Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je začel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.
