Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.
Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza – Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike.
Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.
Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij z vsega sveta.
Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev neuvrščenih leta 1961 z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem.
S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje »tretjega bloka«, vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.
Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu – Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je začel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.
