Na žalost pa se v Buenos Airesu soočajo z opozicijo, ki sestoji iz oligarhov starega režima, podložnih Združenim državam Amerike. Ti so proti večini nacionalnih projektov, med drugim tudi proti ponovni nacionalizaciji velikih podjetij in krepitvi izvršilne veje oblasti. V tem pogledu spopadi argentinske predsednice Cristine Fernandez de Kirchner z njenimi nasprotniki spominjajo na Putina in ruske oligarhe v navezi s politiki, ki so hoteli Rusijo pokoriti Washingtonu. Tako izkoristijo vsako priložnost za oslabitev argentinske oblasti. Predsednica je svoje domače nasprotnike celo javno obtožila, da sodelujejo z Združenimi državami Amerike za spremembo režima. Ko ji je IS lani grozila s smrtjo, je dejala, da za grožnjami v resnici stoji Washington, ki da nadzoruje omenjene teroriste.
Smrt Alberta Nismana
Vihar je argentinsko vlado zajel letošnjega januarja – istega dne, ko so Izraelci v Siriji ubili generala Mohameda Alahdadija. Takrat so namreč tožilca Alberta Nismana našli s kroglo v glavi v njegovem zaklenjenem stanovanju. Bil je 18. januar. Nisman je preiskoval eksplozijo v judovskem centru v Buenos Airesu leta 1994, znanem kot AMIA. Takrat je umrlo 85 ljudi, 300 pa je bilo ranjenih. Preiskavo mu je leta 2003 zaupal pokojni mož predsednice, Nestor Kirchner. Nisman je nameraval predsednico in zunanjega ministra Hectorja Timermana obtožiti, da sta skušala prikriti dejstva glede terorističnega napada. Za napad, ki naj bi ga izpeljal libanonski Hezbolah, so leta 2006 obtožili Iran, ta pa je vse obtožbe zavrnil. Ob tem velja omeniti, da Nismanu v desetih letih preiskave ni uspelo formalno obtožiti Irana ali Hezbolaha in da je se je o primeru pogosto posvetoval z ZDA ter da ga je Roland Noble, nekdanji šef Interpola, v zvezi s primerom AMIA obtožil laganja. Nismanova smrt je obveljala za samomor, čeprav je umrl le nekaj ur prej, preden bi nagovoril argentinski kongres. Argentinska vlada meni, da je bila njegova smrt poskus spodkopavanja njene avtoritete. Nekateri menijo, da je to povsem res. Nismanova smrt naj bi tako bila le nadaljevanje spopadov med argentinsko vlado in tamkajšnjimi obveščevalnimi agencijami. Vladni uradniki naj bi vohune okrivili za sodelovanje z Nismanom, med katerimi je bil glavni Antoni Stiuso, ki je do nedavnega prisluškoval predsedničinim političnim nasprotnikom. Odpuščen je bil, ko je Fernandezova odkrila, da je sodeloval z Nismanom in ZDA. Kritizirala je tudi Diega Lagomarsina, ki naj bi Nismanu nelegalno posodil orožje, ki ga je ubilo. To naj bi bili dovolj veliki dokazi, da so varnostne in obveščevalne sile skušale zrušiti vlado predsednice Fernandezove. Ti kolaboracionisti izvirajo še iz časov vojaške diktature v Argentini, ki je tesno sodelovala z ZDA. Zato je nova argentinska vlada sprožila preiskavo in se odločila zamenjati staro obveščevalno agencijo z novo.
Ko ji je IS lani grozila s smrtjo, je dejala, da za grožnjami v resnici stoji Washington, ki da nadzoruje omenjene teroriste.
AMIA je izgovor
Primer AMIA je spolitiziran na dveh frontah. Prva so domači problemi, druga mednarodni odnosi. Skupina oligarhov skuša s primerom AMIA prevzeti nadzor nad državo, ZDA pa s taistim orodjem izvaja pritisk na argentinsko vlado. Ta namreč skuša vzpostaviti trajen vpliv v državi in v njeni zunanji politiki. To vključuje opustitev ukrepov, ki jih je začel Buenos Aires, da bi si od Britancev pridobil Falklandske otoke, ki ležijo v bogatem južnem Atlantiku.
