Vroč kostanj Svetovnega gospodarskega foruma je bila kriza na Bližnjem vzhodu, kjer Združene države Amerike v neprimernem trenutku popuščajo na svetovnih bojiščih, saj se umikajo iz konflikta, ki so ga same zanetile. Profesor političnih ved Joseph Nye, potem ko so ZDA v ameriškem 20. stoletju po lastnih seznamih odstavljale nenaklonjene režime (Jugoslavija, Afganistan, Irak, Libija in nazadnje Sirija), nenadoma govori o tem, da so poskusi »izgrajevanja naroda od zunaj« nekakšni ostanki imperialistične miselnosti. Vse kaže, da hegemonija ZDA obrača svojo retorično ploščo in se že odreka odgovornosti za vrata pekla, ki jih je zaradi svojega pohlepa po nafti priklicala na Bližnjem vzhodu.
ZDA je bila prav tako tarča kritik, da institucijo Združenih narodov poslušajo le, ko jim to ugaja, in da to ustanovo načrtno ohranjajo šibko, na primer z imenovanjem šibkega generalnega sekretarja, je bil konkreten analitik Kishore Mahbubani. Meni, da bo Kitajska kot dedič svetovne hegemonije glede tega bolj odgovorna in ne bo v takšni meri zasledovala lastnih interesov na račun interesov ostalih.
Na ostalih srečanjih je bilo nekaj govora o dohodkovni neenakosti, pri čemer so sodelujoči pravilno prepoznali tehnološki napredek kot poglavitni vzrok dohodkovne neenakosti, svojo analizo pa so nato pokronali s floskulami o tem, da je revščino moč premagati z izobrazbo. Menijo namreč, da izobrazba za revne ustvarja bolj enakovredne možnosti za vstop na trg dela.
Strukturne reforme so bile parola, ko so diskutirali o pripravljajoči se zmagi Sirize na grških parlamentarnih volitvah. Voditelji v Davosu niso pokazali pretirane pripravljenosti na pogovore s to levičarsko stranko v Grčiji, ki zahteva ponovna pogajanja o pogojih mednarodne pomoči Grčiji. »Kolikokrat smo že reprogramirali posojila Grčiji? Dvakrat ali trikrat?« je pozive Sirize na kratko zavrnil španski gospodarski minister Luis de Guindos in tako jedrnato povzel stališče mobilnega kapitala glede težav majhnih ljudi, ujetih v zadolženih nacionalnih državah.
