Takšen je primer 65-letnega učitelja Andreja Verhoevna iz Amsterdama. Andre se je želel upokojiti in potovati s svojo ženo Doro, ko je izvedel, da ima akutno levkemijo. Pri zdravljenju se je zapletlo in Andre je postal hrom od vratu navzdol. Zdravniki so mu povedali, da se njegovo stanje ne bo izboljšalo in da bo do konca svojega življenja ostal priklenjen na posteljo. Zato se je odločil in svojega zdravnika prosil, da je opravil evtanazijo. Svojo odločitev je povedal družini in se od nje poslovil. Januarja 2013 mu je zdravnik najprej dal uspavalo, nato pa še injekcijo, ki je končala njegovo življenje.
Dve minuti po prvi injekciji je njegovo srce prenehalo biti. »Bilo je mirno, in ko se je enkrat odločil za evtanazijo, je bil moj oče izjemno miren,« je pozneje dejala njegova hčerka. »Poslovil se je od vseh, ki jih je imel rad, in spoštovali smo njegovo odločitev.« Dodala je še, da se je njen oče prav veselil dneva, ko bo umrl. Andre ni bil ne zagovornik ne nasprotnik evtanazije, zavedal se je samo, da obstaja možnost, in jo je izrabil. Evtanazija na Nizozemskem je postala del življenja tamkajšnjih prebivalcev.
Po statistiki naj bi vsak 33 Nizozemec zaprosil za usmrtitev, od leta 2006 pa je število usmrtitev naraslo s 1923 na skoraj 5000 na leto. Leta 2014 naj bi se ta številka povzpela na okoli 6000. Vse več držav premišljuje o evtanaziji, a niso vse zgodbe tako črno-bele, kot se morda zdi Andrejeva. Mnogi nasprotniki evtanazije svarijo, da bi lahko v nekaterih primerih prišlo do prisilne evtanazije, ko bi recimo dediči prepričali ali celo prisilili ljudi, da se odločijo za usmrtitev, da bi potem dobili dediščino.
Po drugi strani pa zagovorniki evtanazije zagovarjajo, da ni potrebe, da bi na smrt bolne osebe morale v mukah umirati. Takšen je bil recimo primer pred kratkim umrle Britanke Debbie Purdy, velike zagovornice evtanazije, ki je bolehala za multiplo sklerozo. Dejala je, da je življenje z napredno obliko te bolezni zanjo nevzdržno, in prosila, da bi ji pomagali končati življenje. Ker se to ni zgodilo, je več kot leto dni zavračala hrano. Tudi zaradi nje so se v Angliji dvignili podporniki evtanazije in zaprosili vlado, naj premisli o legalizaciji, saj se vse več Britancev odloča za smrt v evtanazijskih klinikah v tujini. V Angliji je pomoč pri samomoru kaznovana z največ 14 leti zaporne kazni.
Čeprav je evtanazija zdaj del življenja Nizozemcev, pa so tudi tam mnenja o njej precej deljena. Tako je recimo profesor Theo Bor opozoril Veliko Britanijo, ki premišljuje o legalizaciji, naj tega ne stori. Prepričan je namreč, da je nekaj, kar bi moralo biti res zadnja možnost, na Nizozemskem postalo dokaj normalna praksa. Obstajajo specializirane ekipe, ki hodijo iz kraja v kraj in opravljajo evtanazije, če jim njihovi osebni zdravniki nočejo pomagati s tem postopkom. Kontroverzen je primer Gaby Olthuis, ki je v glavi slišala glas, kot bi po njej vozil vlak ali nekdo z nohti vlekel po šolski tabli. Zdravniki ji sicer niso znali pomagati, a njeno stanje ni bilo smrtno nevarno. Kljub temu je zdravnik na njeno željo opravil evtanazijo, čeprav je imela dva najstniška otroka. Gotovo bodo debate o evtanaziji še burne, a dejstvo je, da se vse več držav odloča o legalizaciji. Glavno vprašanje pa je, kakšen bo odziv ljudi.
