Na božič leta 1989 je bil on stražar na njunem formalnem sojenju in bil je tudi tisti, ki ju je pospremil iz stavbe. Diktator je medtem pel Internacionalo, njegova žena pa je vzklikala kletvice. Zatem ju je postavil pred zid in ustrelil s svojim kalašnikom.
Vse to se je dogajalo izredno hitro, tako da je vojni snemalec, ki je snemal sojenje uspel ujeti samo zadnji rafal in negibni telesa diktatorja in njegove žene. Toda teh nekaj kratkih trenutkov je njegovo življenje zaznamovalo za vedno. »Tudi danes sem nervozen, ko govorim o tem,« pravi in spije kozarec rakije. » Vzel sem dve življenji. V vojni je to lažje, veliko težje pa je, ko ubiješ neoborožene ljudi. Tega ne privoščim nikomur.«
Revolucija poje svoje junake
Velik in brkat človek s slabega posnetka je danes ponosen dedek, ki ne žaluje, da je prav on tisti, ki je končal krvavo Ceausescujevo vladavino strahu in pomankanja. In tudi njegova družina je bila med milijoni, ki jih je takratni režim preganjal.
»Moj ded je bil duhovnik, liberalec, večino svojega življenja pa je preživel v zaporu,« je dejal Boyer. »On je bil resnično srečen po teh dogodkih, srečen ko se je zamenjal režim, srečen ko je Ceausescu umrl. Dejal mi je: Brez skrbi, jaz prevzemam vse tvoje grehe.«
Ni bilo lahko biti eden izmed najslavnejših krvnikov prejšnjega stoletja. To pa je plačal z izgubo zasebnosti, zakona in žene, ki ji je bila tovrstna slava mučna. Boyer verjame, da so prav njegovi naboji ubili voditelja in njegovo ženo, saj je, ko je gledal svoje sovojake videl, da je eden izmed njih okamenel, drugi pa je pozabil orožje prestaviti na avtomatski način, zaradi česar je uspel izstreliti samo nekaj posameznih nabojev.
Nicolae in Elena sta bila še vedno zaljubljena in sta želela, da umreta skupaj. On pa je bil tisti, ki jima je izpolnil poslednjo željo, tolaži pa se s tem, da ju je ubil na hitro. »Ustrelil sem jih izredno hitro. Mislim, da sem jima omogočil, da umreta dostojanstveno,« je dejal. Romuniji njegove generacije, ki je bila v šoli vzgojena na komunistični način, doma pa je bila priča okrutnosti je tudi danes še vedno težko govoriti o ceni političnega boja. »Vsaka revolucija išče kri. Toda ne pozabite, revolucija je svoje junake,« je še dodal in sklonil ramena.
