Energetska prihodnost jugovzhodne Evrope ostaja negotova. Zahod je namreč dosegel ustavitev Južnega toka.
Zgodba je povezana s prav tako opuščenim plinovodom Nabucco, ki so ga najprej spodbujale predvsem ZDA, saj so poskušale vzpostaviti povezavo med srednjeazijskimi državami in EU ter prvim tako ustvariti alternativno izvozno pot za ogljikovodike, ki ne bi potekala prek Rusije. Ta račun je bil podpisan brez krčmarja, saj srednjeazijske države niso hotele vznemirjati svoje severne sosede.
Nabucco je bil popolnoma opuščen poleti 2013, ko je postalo jasno, da sploh ne more priti do plinskih polj, ki naj bi jih povezoval z Evropo. Putin je s svojim Južnim tokom kljub temu vztrajal, Madžarska pa je še 19. novembra zatrjevala, da bo nadaljevala gradnjo svojega dela plinovoda, pa čeprav bi tega morala postaviti »na črno«.
Aleksej Miller, prvi mož Gazproma, ki je v projekt investiral že dobrih 9 milijard ameriških dolarjev, je za glavnega krivca ustavitve projekta proglasil držo Evropske unije. Podobno meni Putin, ki poudarja, da bi bilo nadaljevanje projekta nesmiselno, potem ko se je Bolgarija odločila, da blokira izgradnjo na svojem ozemlju. »A ne razumete, da je za nas nesmiselno, da vložimo več sto milijonov dolarjev v plinovod, ki bi ga speljali čez Črno morje, nato pa se zaustavili pri obali Bolgarije?« je Evropsko komisijo kritiziral Putin, češ da je spodbudila Bolgarijo k blokadi projekta.
Slovenija je bila projektu ves čas naklonjena, spomnimo, da je še pred začetkom krize v Ukrajini nekdanji minister za infrastrukturo Samo Omerzel trdil, da je plinovod za Slovenijo strateškega pomena, saj da bo imel pozitiven učinek na slovensko gospodarstvo. O prihodnosti plinovoda so bili prav tako prepričani pri podjetju Plinovodi, d. o. o., ki bi bilo zadolženo za izgradnjo slovenskega kraka plinovoda. Še maja letos so delali, kot da se ni nič zgodilo, in projekt nadaljevali.
Ustavitev projekta po oceni političnega analitika Klemna Grošlja pomeni, da Slovenije ne bo na eni najpomembnejših plinovodnih poti, energetsko unijo EU pa zdaj čakajo pomembni izzivi. Grošelj meni, da bo Rusija svoj izvoz plina preusmerila v Turčijo, ki bo tako postala pomemben igralec in energetsko vozlišče ter zato še bolj nepredvidljiva v svojem odmikanju od Evrope in Zahoda, kot je bila doslej.
Ministrstvo za infrastrukturo medtem sporoča, da o ustavitvi projekta še ni bilo uradno obveščeno, a menijo, da takšna odločitev ruskega partnerja ne bo imela bistvenih posledic za slovenski del projekta, saj ključne zaveze k temu projektu še niso bile sprejete. Pogajanja glede izgradnje plinovoda je namreč prevzela Evropska komisija, ki je sicer lani decembra ocenila, da meddržavni sporazumi šestih članic, med katerimi je tudi Slovenija, z Rusijo glede Južnega toka kršijo evropsko zakonodajo.
Kakšna je prihodnost slovenske energetike, ostaja nejasno, prav tako ostaja nejasno, ali se bo novi ameriški ambasador držal programa, ki ga je predstavil na zaslišanju pred senatnim odborom v Washingtonu. Tedaj je namreč napovedal, da se bo boril proti izgradnji Južnega toka, slovensko vlado pa bo poskušal prepričati s ponudbo za izgradnjo drugega jedrskega reaktorja. Po njegovih besedah bi s tem lahko diverzificirali našo oskrbo z energijo in postali manj odvisni od uvoza iz Rusije.
