Vlogo vrhovnega nadzornika bo igrala Evropska centralna banka, ki je svojo dolžnost začela prevzemati s stresnimi testi bank. V zadnjem letu jih je pregledala 130 in tako preverila, kako bi se odzvale na zaostrene pogoje v gospodarstvu.
Testov ni prestalo 25 bank v Evropi, najbolj izpostavljene so italijanske, visoko na lestvici tveganja pa se je uvrstila tudi Slovenija, saj slabo stojita kar dve ključni sistemski banki – Nova ljubljanska in Nova kreditna banka Maribor. Obe je država že (večkrat) dokapitalizirala in tako delno okrepila njuno kapitalsko ustreznost.
»Bančna unija sicer prihaja pet let prepozno, a bolje pozno kot nikoli. Začetek najbolj preobrazbene pobude Evropa, ki se je do zdaj porodila iz krize, je spodbuden.« Nicolas Veron
Tovrstne banke, ki so ključne za razvoj gospodarstva, bodo od zdaj pod budnim očesom enotnega nadzornega mehanizma, s katerim želi Bruselj narediti konec površnemu nadzoru na ravni nacionalnih držav. Tudi v Sloveniji smo namreč pustili, da so si banke pravila pisala kar same. V NLB tako ni bilo kreditnih komisij, ki bi podajale bonitetno oceno kreditojemalcev na podlagi strokovnosti. Povedano po domače, uprave bank so lahko odobravale ugodne kredite na »lepe oči«. To se je pogosto dogajalo kljub protestom nižjih uradnikov, ki nadrejenih na primer niso mogli prepričati o nerealnih ocenah hipotekarnih vrednosti, na podlagi katerih so bila odobrena posojila in s čimer so bili neposredno omogočeni tajkunski prevzemi slovenskih podjetij, od tistih, ki sicer niso imeli denarja, a so imeli prijatelje na pravih položajih.
»Bančna unija sicer prihaja pet let prepozno, a bolje pozno kot nikoli. Začetek najbolj preobrazbene pobude Evropa, ki se je do zdaj porodila iz krize, je spodbuden,« je za STA ocenil Nicolas Veron, analitik bruseljskega inštituta Bruegel.
Bančna unija sicer vključuje še dva stebra, od katerih bo po realnih pričakovanjih zaživel samo eden. To je steber, ki določa enotna pravila za urejeno likvidacijo ali sanacijo bank, ki zaidejo v težave kljub poostrenemu nadzoru. Ta pravila temeljijo na načelu, da davkoplačevalci in gospodarstvo ne bodo več reševali izgub zasebnih bank oziroma v primeru Slovenije – državnih bank, ki se le obnašajo, kakor da so zasebne. Ob tem pa od države pričakujejo, da jih bo vsaki dve leti dokapitalizirala in jih tako rešila pred posledicami svojih poslovnih odločitev.
Sodeč po izjavah evrokratov, pa nikoli ne bo uresničen najambicioznejši tretji steber bančne unije – torej steber enotne sheme zajamčenih vlog. S tem so želeli preprečiti panične dvige depozitov, če banke nehajo biti kapitalsko ustrezne. Predvidena so bila jamstva za depozite v višini 100.000 evrov, a bo tovrstna regulativa ostala v pristojnosti nacionalnih držav. V Sloveniji imamo ta pravila že določena na ta način, a jih v nekaterih primerih izvajamo še dosledneje, kot bi jih morali. Spomnimo se sporne odločitve nekdanjega finančnega ministra Uroša Čuferja, ko je likvidiral zasebno Probanko in Factor banko, ki sta sicer slovenski eliti omogočali kredite za tajkunske prevzeme. Čufer je tedaj z davkoplačevalskim denarjem izplačal tudi varčevalce, ki so v teh dveh bankah hranili depozite, višje od stotih tisočakov.
Je že tako, da kar je za nunca, to ni za junca.
