Do konca napolnjeni trajekt, na krovu katerega je bilo 989 ljudi, od tega 186-članska posadka, je bil na poti iz Tallinna v Stockholm, ko je v zgodnjih jutranjih urah sredi nevihte pred obalo Finske v zgolj uri potonil.
Ko je na Finskem stekla reševalna akcija, je bilo za večino potnikov in članov posadke že prepozno - ali so utonili v potapljajočem se trajektu ali umrli zaradi podhladitve v mrzli vodi, ki je imela okoli 10 stopinj Celzija. Rešili so 138 ljudi, a je eden med njimi kasneje umrl v bolnišnici.
Preiskovalna komisija, ki je preučila nesrečo in na katero so letele ostre kritike, je glavno krivdo za tako hiter potop več ton težkega trajekta pripisala predvsem napačno skonstruiranemu ščitniku na premcu in napakam posadke, ki so jo večinoma sestavljali Estonci. Ti zaključki pa vse do danes niso utišali ugibanj o resničnih vzrokih potopa trajekta, ki je bil leta 1980 izdelan v nemški ladjedelnici Meyer-Werft.
Po poročanju nemške tiskovne agencije dpa je nesporno, da se je ščitnik na premcu 157 metrov dolge ladje na odprtem morju odprl in se nato odlomil, zatem pa je lahko ogromna količina vode hitro in neovirano vdrla na palubo za avtomobile.
Zakaj je do tega prišlo, pa kljub brezkončnemu prerekanju v različnih komisijah še vedno ni dokončno jasno. So pa uradni organi večkrat zanikali namigovanja, da bi lahko do brodoloma privedla sabotaža ali eksplozija bombe na trajektu, ker da naj bi ta prevažal vojaško tehnologijo.
Natančen vzrok nesreče, ki bi prinesel tudi sodne posledice za odgovorne, tako tudi po dveh desetletjih ostaja neznanka. To pa še vedno ne da miru preživelim in svojcem žrtev. "Želimo ugotoviti, kaj se je zgodilo," pravi predsedujoči skladu za žrtve Estonie in njihove svojce na Švedskem Lennart Berglund. Večina potnikov na trajektu, to je 501, je bilo s Švedske, 232 jih je bilo iz Estonije.
Kljub posebnemu odboru za Estonio v švedskem parlamentu prizadeti od tam do danes niso dobili nobenega odgovora. Pristojne oblasti v zvezi z nesrečo ne izvajajo nobenih preiskav več, poleg tega pa tudi pri prvih preiskavah k sodelovanju niso povabile preživelih, pravi Berglund. "Zaradi tega so zelo jezni," dodaja.
Odtrgani ščit na premcu je edina stvar, ki so jo po potopu Estonie potegnili na kopno. Švedska vlada kljub večkratnim zahtevam preživelih in svojcev pokojnih ni držala obljube o dvigu ladje ali iskanju trupel v razbitinah.
Namesto tega so Estonio z zakonom razglasili za grobišče verjetno okoli 700 v razbitinah ujetih žrtev. Novih načrtov za dvig trajekta ni, pravijo na švedskem obrambnem ministrstvu. Berglund pa meni, da se oblastem upira, da bi karkoli potegnili iz razbitin.
Je pa tragedija Estonie privedla do velikih sprememb v ladjedelniški branži. Tako so poostrili zahteve za gradnjo ladij, kar je občutno izboljšalo varnost na morju, pravi vodja Evropske agencije za pomorsko varnost Markku Mylly. Da je plovba v Baltskem morju varnejša, pravijo tudi v estonski pomorski službi.
A Rene Allik z estonske policijske in carinske uprave kljub temu svari, da v majhnem in plitvem morju z veliko gostoto prometa nevarnost nesreč ostaja velika. "Verjetno je le vprašanje časa, da se spet nekaj zgodi," meni Allik.
Nesreče ladij in trajektov z velikim številom žrtev se še naprej dogajajo tudi drugod. Letos je svet pretresla tragedija trajekta Sewol s 476 ljudmi na krovu, ki je pred jugozahodno obalo Južne Koreje potonil 16. aprila. V nesreči je uradno umrlo 292 ljudi, še vedno jih 12 pogrešajo. Večina potnikov je bila najstnikov na srednješolskem izletu.
