Novice Svet24

Nachbar poudarja, da so razmere v koščku Čada, ki ga je obiskal, nepopisne: "Ko se ti razsujejo oreščki, se zanje stepe 10 otrok in skupaj s peskom jih tlačijo v usta. To te spremeni in želim povedati čim več ljudem, da tam potrebujejo pomoč in tudi, da imamo srečo, da smo rojeni, kjer smo."

"Najtežje je, ko vidiš otroke. Ti se igrajo na kupih smeti, saj tam ni elektrike, tekoče vode, telefonije, interneta, odvoza smeti. Otroci res živijo v nečloveških razmerah. Za številne je veliko, če dobijo en obrok na dan. Majhni otroci hodijo kilometre daleč po umazano vodo, ki jo potem pijejo in vsaj kar se vode tiče, se to nikjer na svetu leta 2014 ne bi smelo dogajati," še pravi in dodaja povsem otroško, človeško zgodbo: "Hči mi je na pot dala svojo barbiko in ne znam opisati punčke, ki sem ji jo dal, ki ni vedela, kako na to odreagirati in sploh ni dojela, da je možno, da kaj takega dobi. To je treba doživet. Dnevno so bili momenti, ko smo bili pretreseni in rabili precej časa, da pridemo k sebi."

A kulture druga drugi lahko veliko dajo in tudi Čad ima v primerjavi z zahodnim svetom prednosti, predvsem v dejstvu, da so ljudje ohranili sposobnost, da se veselijo majhnih stvari. "Otroci so tam zelo zadovoljni s pločevinko, plastenko in vrvico, s čimer se igrajo. Mi vse prevečkrat pozabljamo, kakšno srečo imamo mi in naši otroci." Seveda je v Čadu tesnejša tudi povezava v družini, drugačen odnos do časa, predmetov, hrane.

Košarkar Barcelone se seveda zaveda tudi problemov v Sloveniji. "Vem, da so takšni ljudje tudi pri nas. Moj namen ni, da gre vsa pomoč v Čad in pomembno je, da pomagamo sami sebi. Sam pa sem imel priložnost, da sem šel v Čad. V imenu otrok zato lahko rečem, da dajte tisti evro, ki bi ga zapravili za nepomembno aplikacijo na telefonu, npr. za igrico, ki jo boste igrali en dan."

Odgovor dvomljivcem

Dvomljivcem, ki iz različnih razlogov ne verjamejo v humanitarne organizacije, pa odgovarja, da žal ni možno, da bi v regiji pomagali neposredno: "Sam sem videl kraje, kjer še nihče ni pomagal, pa tudi projekte, ki jih je uresničil Unicef in razlika je gromozanska. Videl sem zdravstveni center za otroke, ki pomeni življenje in smrt, videl sem otroke, sirote, ki v šoli iz teh projektov dobijo hrano, videl sem, kaj pomeni vodna črpalka v vasi. Bil je primer, ko je voda 65 metrov pod zemljo in tam ljudje do vode ne morejo, rezultati Unicefa pa so vidni. A na žalost je lokacij, ki jih pomoč ni dosegla, več od tistih, ki jih je. Samo v regiji, kjer sem bil, je za vodno črpalko več kot 250 različnih prošenj. Če na tem območju vprašate za eno stvar, ki si jo najbolj želijo, je to voda. V tem projektu se dejansko rešujejo življenja." Kot pravi Dravograjčan, bo projekt podpiral še naprej. "Jaz bom povedal svojo zgodbo in vsak naj se odloči sam."

Obenem je zelo hvaležen tudi svojim delodajalcem pri Barceloni, kjer so projekt močno podprli in poskrbeli, da so se z njim seznanili tudi na Pirenejskem polotoku. A Nachbar razmišlja širše in opozarja na dejstvo, da mediji vse prepogosto prezgodaj pozabijo na težave ljudi. "Ob zadnjih poplavah na Hrvaškem, v BiH in Srbiji je bila tema aktualna. Zdaj sem slišal za primer, da je v BiH ostala hiša, ki jo je poškodovala voda, na eni strani so po poplavah ostale kače, na drugi je še vedno minsko polje. Tudi v regiji imamo še vedno veliko težav, pa o njih ne govori nihče. Čad je oddaljen še mnogo bolj."

'Če bi imel čas, bi šel tja še en teden'

O tem, zakaj se je vključil v projekt, Nachbar razlaga: "Želel sem si na lastne oči doživeti tako območje v Afriki, o katerih sem večkrat gledal dokumentarce. Večja naloga zame je seveda predstaviti ljudem situacijo, ki sem jo videl in da pomagam, da ljudje več izvejo o tem področju, kjer ne živijo več na robu, ampak so šli že čez rob. Prišlo je še povabilo s strani Unicefa, če bi bil pripravljen pomagati in sem se odločil za to." Na namig, da bi košarkar akcijo lahko uspešno izkoristil za samopromocijo, pa odgovarja: "O tem sicer ne maram govoriti, a moral sem se cepiti proti rumeni mrzlici, jesti antimalarike, ki so težki za telo, potovati 25 ur, spati pod mrežo za komarje, ki so nevarni, cel teden je bilo tam 45 stopinj Celzija, dobil sem drisko. Vsega tega sem se zavedal in ni mi žal. Če bi imel čas, bi šel tja še en teden." In k izkušnji dodaja: "Po mojem ne bi našel človeka, ki si po tej izkušnji ne bi želel nazaj. Enostavno čutiš, da je treba pomagati in tudi ljudje tam se tega zavedajo, kar je res lep občutek."