Njun oče, petintridesetletni Jason Knight, je s ponosom pripovedoval o pogumnem preživetju njegovih dveh sinov, po tistem ko je njihovo družinsko potovanje krepko skrenilo z začrtane poti. Njihov cilj je bil kanjon, za katerega je Jason, sicer izkušen pohodnik, zaključil, da je primeren za otroka. Vzpon po stenah kanjona naj bi jim po očetovih ocenah vzel med tremi in petimi uri, zato so s seboj vzeli zgolj nekaj energijskih tablic in večjo plastenko vode. Tako bi se bržda tudi odvilo, če ne bi prišlo do težav z navigacijo, zaradi česar so v sredo vstopili v sosednji veliko bolj zapleteni sistem tunelov, nevarnih še za izkušene plezalce. A ko se je Jasonu posvetilo, da so v napačnem kanjonu, so se že spustili po vrveh in te potegnili za seboj. Poti nazaj gor več ni bilo.
Oče se je tako odločil, da bo sam nadaljeval proti dnu kanjona, izstopil in se znova spustil navzdol. A ko je dosegel dno, je videl, da izhoda ni – otroka in oče so bili nepovratno ločeni. Sinova sta, nevedoč, da bosta v jami preživela kar nekaj časa, takoj spila vso vodo in pojedla vso hrano razen ene tablice.
Pomotoma so zavili v napačen kanjon.
K sreči je v petek neka ženska poklicala pristojne oblasti, češ da se moški z dvema otrokoma še po dveh nočeh ni vrnil nazaj v kamp. Reševalci so najprej odkrili njihov avtomobil, nato pa med preletom s helikopterjem na polici proti vrhu kanjona še oba otroka. Očeta so našli dobrih sto metrov globlje. Razen dehidracije so jo vsi trije odnesli brez poškodb, ta izkušnja pa jih po očetovih besedah ne bo odvrnila od prihodnjih pustolovščin.