Nato je 24. marca 1999 začel napade na vojaške cilje, z njimi pa je v 78 dneh prisilil režim Slobodana Miloševića k umiku s Kosova. Napadi so hkrati pomenili začetek konca njegovega režima.
Nato se je za letalske napade odločil po večtedenskih neuspelih poskusih mednarodne skupnosti, da bi s pogajanji prepričala sedaj že pokojnega Miloševića k prenehanju nasilja srbskih sil nad kosovskimi Albanci. Nasilje srbskih vojaških in policijskih sil je v prvih mesecih leta 1999 po podatkih ZN v beg z domov prisililo 400.000 kosovskih Albancev, njihovo število pa se je do konca napadov Nata povečalo na milijon.
Mednarodna skupnost je zaradi bojazni, da bi lahko prišlo do etničnega čiščenja in humanitarne katastrofe, skušala z Beogradom izpogajati mirovni sporazum. Na mirovni konferenci, ki je februarja in marca 1999 potekala v Rambouilletu in Parizu, so uspeli oblikovati mirovni sporazum, ki pa ga je sprejela samo albanska stran. Beograd ga je zavrnil - tako njegov politični del, ki je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova, kot tudi vojaški, ki je predvideval namestitev mednarodnih sil v pokrajini.
Sporazum je 23. marca 1999 zavrnil srbski parlament. Isti dan je posebni odposlanec ZDA Richard Holbrooke sporočil, da so propadla tudi njegova večdnevna pogajanja z Miloševićem. Nekaj ur pozneje je takratni generalni sekretar Nata Javier Solana ukazal letalske napade na ZRJ.
Bombardiranje je trajalo 78 dni
Bombardiranje je trajalo 78 dni, vse do 10. junija, ko je Miloševič pristal na pogoje mednarodne skupnosti. Vojaški odposlanci Beograda so dan prej v makedonskem Kumanovu podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ s Kosova in prihodu mednarodnih mirovnih sil (Kfor). Varnostni svet ZN je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN (Unmik) prevzela nadzor nad pokrajino, napotene pa so bile tudi sile Kfor.
