Novi Plamen se sklicuje na seznam političnih zapornikov, ki ga je pripravila nekdanja jugoslovanska varnostna služba Udba. Objavljeni dokumenti so iz hrvaškega državnega arhiva, vsebujejo pa imena oseb, ki so bila v taborišču med letoma 1949 in 1956.
"V celoti je, po tem seznamu, v vseh taboriščih za informbirojevce na različne načine (umori, samomori, naravna smrt) življenje izgubilo 413 oseb. Številka o približno 16.000 taboriščnikih se v znanstveni literaturi omenja že dolgo, a so jo imeli za režimsko apologijo okrutne kampanje proti prijetim pripadnikom prosovjetske opozicije," piše avtorka spremljevalnega besedila.
Na seznamih so poleg imen taboriščnikov navedeni tudi datum prijetja, dolžina kazni in datum izpustitve. Stalna bivališča in narodnost vsake osebe so označili z administrativnimi številkami. Poleg večine imen na seznamu umrlih oseb so zapisali "umrl", pri nekaterih pa samomor, nesreča pri delu, utopitev ali poskus pobega.
Novi Plamen na svoji spletni strani še navaja, da so bili med zaporniki na Golem otoku iz vseh takratnih jugoslovanskih republik, največ pa Srbov (44 odstotkov), Črnogorcev (21,5 odstotka) ter Hrvatov (16 odstotkov). Kot najbolj izpostavljenega Slovenca omenja zgolj "šefa agitpropa CK KP Slovenije" Borisa Ziherla.
Po nekaterih neuradnih slovenskih virih je bilo med dobrih 16.000 interniranih oseb na otoku približno 600 Slovencev.
Časopis poudarja, da je bil spor med Sovjetsko zvezo in takratno Jugoslavijo, ki se je začel leta 1948, kot tudi hladna vojna, eden ključnih dogodkov za jugoslovansko državo in družbo.
Poleg druge svetovne vojne in razpada Jugoslavije predstavlja najbolj dramatično obdobje v zgodovini bivše skupnosti jugoslovanskih narodov. Omenja, da je bilo registriranih približno 55.000 oseb, ki so izrazili naklonjenost Stalinu, dobrih 16.000 pa jih je zaradi tega končalo v zaporih.
"Za tiste, ki so podprli Stalina, je sledilo obdobje trpljenja in osebnih tragedij, za druge, kot se je kasneje pokazalo, pa je prekinitev odnosov z informbirojem ponudil perspektivo boljšega življenja, ker je omogočala ločitev Jugoslavije od sovjetskega bloka in pripeljala do liberalizacije življenja v državi in nepopravljivo odprla vrata zahodni kulturi," izpostavlja še Novi Plamen.
Dodaja, da so bili v taborišču na otočku v Velebitskem kanalu nedaleč otoka Raba večinoma civilisti, medtem ko so bivše vojake, ki so jih obsodili kot sovražnike zaradi povzdigovanja sovjetskega komunizma, od leta 1949 do leta 1954 zapirali na različnih koncih, od Stare Gradiške in otoka Ugljana na Hrvaškem do Bileće v BiH.
Na Golem otoku so jih zapirali le med letoma 1954 in 1956, piše časnik, ki poudarja, da so bile informbirojevke zaprte v ločenih zaporih. Najprej nedaleč od Požarevca v Srbiji, potem pa v posebnem taborišču na otoku Sveti Grgur in nato na Golem otoku.
Sklene, da je taborišče na Golem otoku "črn madež jugoslovanske povojne družbe".
V mednarodnem svetu Novega Plamena sta med drugimi tudi znana ameriška intelektualca Noam Chomsky in David Graeber, iz Slovenije pa Sonja Lokar, Rastko Močnik in Slavoj Žižek, so navedli na spletni strani časopisa.
Taborišče na Golem otoku je sicer postavila že Avstro-ogrska med prvo svetovno vojno za ruske vojne ujetnike. Jugoslavija ga je zaprla leta 1988.
Svet
Razkrili, kdo vse je bil na Golem otoku!
Hrvaški časopis demokratske levice Novi Plamen je objavil seznam 16.101 političnih zapornikov, ki so bili zaprti na Golem otoku po drugi svetovni vojni zaradi suma privrženosti nekdanjemu sovjetskemu voditelju Stalinu in njegovi komunistični internacionali. Časopis navaja tudi imena 413 oseb, ki so umrle v taborišču.
goliotok.com
