Izkazali ste se tudi kot dober poznavalec obrti in ne le kot umetnik. Pri nas je vse preveč tistih, ki mislijo, da je dovolj, da so samo »umetniki«.
Moram se strinjati z vami. Kar žal mi je nekaterih fantov, ki so naredili film, o katerem so sanjali od srednje šole, potem pa so jih takoj razglasili za genialce. Človek potrebuje neko obdobje in razvoj, če ga ni, se to vidi pri scenarijih, ko nekaj na hitro spacajo.
Ste se za snemanje nanizanke odločili zaradi finančne krize? Vas premalo najemajo za reklame?
V zadnjem času so serije veliko bolj gledane in v njih igrajo vsi vrhunski igralci. Tako zanje kot za režiserje je boljše, da imajo čas razviti zgodbo, da jo lahko vodijo tudi drugam.
Torej vas filmi ne zanimajo toliko?
Prav v tej dvorani smo imeli pred 21 leti premiero filma Gipsy eyes. Takrat sem se odločil, da nikoli več ne bom posnel nobenega filma, razen pod dvema pogojema: če bi dobil super plačilo – tega pa mi nikoli niso ponudili – in če bi res verjel, da je nekaj treba posneti.
Kaj pa je bilo narobe z Gipsy eyes?
Vse skupaj je bilo grozno. Z Vinčijem (režiser Vinci Vogue Anžlovar, op. p.) sva se nenehno prepirala, film je bil katastrofalen, petdeset dni smo se trudili na dežju ... Ni denarja, da bi se še enkrat počutil tako slabo, kot sem se, na koncu pa ti film sploh ni všeč. Takrat sem imel eno samo nalogo: da dobro osvetlim igralko, ker jih je zanimalo le to.
Zakaj pa ste posneli Tomaža Kajzerja?
Zgodbo o človeku, ki se spreminja, sem že dolgo nosil s seboj. Izhaja iz Patricie Highsmith in Toma Ripleyja (junaka kriminalk omenjene avtorice, op. p.), ki je bil zame fenomenalen, ker je antijunak. Bil je morilec in prevarant, vendar ga moraš imeti rad. Zelo mi je všeč, kadar simpatiziraš z nekom, s komer ne bi smel, in zanimivo se mi zdi gledalce pripeljati do tega. To je moralna teza, ki kaže na
to, kako se v nekem okolju spremeni morala.
Katarino Čas, ki igra Alenko, ženo glavnega junaka Tomaža Kajzerja (upodobil ga je Matija Vastl), ste malce postarali.
Med njo in Vastlom ni velike starostne razlike, pa tudi Katarina ni hotela biti videti lepotica. Igra lik razsute, živčne ženske, zato ni imela prelepega kostima in maske. Lik je ustvarila res briljantno. Njenih prizorov z Vastlom sem se veselil že vnaprej. Neki dramaturg je rekel, da ne igrata, ampak to živita. Kot režiser ju lahko vodiš, vse preostalo pa morata narediti onadva.
Naši šolani igralci imajo kar nekaj pripomb na Katarinin uspeh v Hollywoodu, češ da ni šolana igralka. Vi se mu očitno ne čudite.
S Katarino sem sodeloval že pred desetimi leti. Z njo je bil vedno užitek delati, morda le ni imela najboljših vlog v nadaljevankah. Zame spada v sam vrh in gotovo ne bi dobila vlog v ameriških produkcijah, če ne bi znala igrati. Samo lep obraz in postava ne bi bila dovolj. Njej uspe s svojo pojavnostjo.
Zakaj v seriji igra toliko znanih ljudi, na primer Aljoša Bagola in Jonas? Zaradi prepoznavnosti?
Bagola je bil poceni. (smeh) Ne, zdi se mi zanimiv. Želel sem si še več naturščikov, vendar ti ljudje niso vajeni našega tempa, zato je preprosteje najeti profesionalce. Mešanje igralcev smo povzeli po Milošu Formanu, ki je bil v tem genialen. Naturščiki dajejo pristnost, igralci ritem.
Kakšno serijo torej lahko še pričakujemo, filma pa ne več?
Počakajte, da stari mački pridejo na okus. (smeh) Ta serija je bila nekaj najlepšega v mojem življenju. Vsak dan sem užival v delu. Čeprav je bila norišnica, sem se mu povsem predal in me ni zanimalo nič drugega.
Ste kdaj podvomili o uspehu?
Vsak dan dvomiš. Ko sem napisal prvi sinopsis, sem se zjutraj zbudil in si rekel, da to sploh ni tako slabo. Nikoli nisem pisal scenarijev, zato mi je pomagala Špela (Levičnik Oblak, Petrova partnerica, op. p.) Zdelo se mi je, da gre kar malo prehitro, zato sem ga dal za nekaj dni na stran. Ko sem ga pozneje spet vzel v roke, mi je bil všeč in vedel sem, da bo steklo.
