Štirideset let po svojem dosežku pa sta odkrila, da je mednarodna astronomska zveza njuna poimenovanja prestavila na temno stran Lune, ki ni vidna z Zemlje. To naj bi se zgodilo že v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar pa je zveza pozornost pritegnila šele zdaj, ko je oglaševala javno poimenovanje nebesnih teles vključno z Luninimi znamenitostmi.
V zvezi s tem je William Anders zapisal: ''Mislil sem, da bodo naša poimenovanja imela prednost, ko pa je mednarodna astronomska zveza našo posadko počastila z imeni kraterjev, je izbrala tri, ki ne le da so bili daleč stran od naše dejanske poti, ampak tudi v popolni temi v času odprave.''