Vendar grozot še ni konec. Društvo poroča o šokantnih razmerah v drugem zavetišču. Tokrat gre za zavetišče v Bihaču (BiH).
Kot v pismu, ki smo ga prejeli v uredništvo, navaja Urša Špindler iz društva Aiša, slednje pomaga prostovoljcem, ki delujejo v omenjenem azilu v Bihaču. Vendar, nadaljuje, so bili slovenski prostovoljci ob zadnjem obisku azila v Bosni in Hercegovini šokirani zaradi grozljivih razmer in mučenja psov.
Katastrofalno zgodbo je društvo objavilo in začelo zbirati podpise za peticijo. Azil naj bi bil sicer v Bihaču na Gorjevcu odprt pred nekaj več kot letom dni, in sicer na deponiji smeti. Takrat naj bi veljalo, da bo azil rešil problem zapuščenih psov v občini. Pristojne oblasti so menda zagotavljale, da azil v celoti izpolnjuje standarde zaščite in skrbi za zapuščene živali, kar pomeni, da naj bi bilo poskrbljeno za hrano, sterilizacijo in kastracijo, vsekakor naj bi bila nudena tudi veterinarska oskrba. Resnica pa naj bi bila, sodeč po fotografijah, daleč od tega. Azil je, kot rečeno, na smetišču, ki je vir okužb, higienski pogoji pa so katastrofalni.
V 30 boksih naj bi bilo zaprtih kar 100 psov, ki so menda brez hrane, vode in redne čiščenja. »Prepuščeni sami sebi se sestradani klatijo naokrog, hranijo se s tistim, kar najdejo na smetišču, ter tako postajajo morebitni prenašalci bolezni. Dogaja se, da psičko z mladički v nekaj urah raztrga in požre trop psov,« navaja pismo.
Avtorji slednjega domnevajo, da pse odvažajo v grozljivi azil samo zato, da bi se na deponiji pobili med sabo ali poginili od lakote in bolezni. Po podatkih društva za pse v azilu skrbijo le nekateri posamezniki in društva za zaščito živali. Hudo naj bi bilo predvsem pozimi, saj občina nima denarja za pluženje, zato naj bi bili psi ujeti v snegu. Ko je celotna zgodba o dogajanju v azilu prišla v javnost, je bližnja Veterinarska postaja Bihač na vse skupaj odgovorila, da je s položajem zadovoljna.
Kot še navajajo v pismu, ki smo ga prejeli, naj bi bil glavni krivec za vse skupaj dr. Zekerijah Ika Alagič, poznan tudi kot dr. Mengele, sicer direktor omenjene veterinarske postaje ter ustanovitelj zasebnega podjetja Veterinar. Dr. Mengele naj bi bil namreč idejni vodja gradnje azila na deponiji. Azil naj bi bil zgrajen brez vseh soglasij. Z razmerami v 'taborišču smrti', kot ga imenujejo, naj bi bile pristojne oblasti že seznanjene, vendar menda niso ukrepale.
Kantonalnemu tožilstvu naj bi bile tudi že predane kazenske ovadbe, ki pa naj bi obležale v predalih. Azil naj bi bil sicer zgolj izgovor za bogatenje omenjenega direktorja veterinarske postaje, dr. Mengeleja, ki je v Bosni in Hercegovini zastopnik in distributer za eno od znanih znamk prehranskih izdelkov za pse. Prek veterinarske postaje Bihač, katere direktor je, naj bi se namreč hrana naročala pri njegovem zasebnem podjetju Veterinar, račune pa naj bi poravnala občina Bihač. Kot poudarja društvo Aiša, azil resnično ni bil zgrajen z namenom nuditi zatočišče.
Psi v peklenskih mukah čakajo na svoj konec. Da jih nekaj preživi, ima zasluge zgolj lokalno društvo SPAS in še nekaj prostovoljcev, ki se, kadar je to finančno mogoče, vozijo v 16 kilometrov oddaljen azil in psom mečejo hrano prek ograde ter poskušajo vsaj za silo počistitibokse in prinesti košček sonca v nesrečna pasja življenja.
