V 73-letu starosti nas je zapustil Vincenzo Cerami, italijanski pisatelj, novinar, dramaturg in scenarist, ki je skupaj z Benignijem ustvaril eno največjih filmskih mojstrovin vseh časov.
Cerami je literaturo, poezijo in filmsko umetnost spoznal in vzljubil prek svojega srednješolskega učitelja, legendarnega Pier Paola Pasolinija. Prav slednji je Ceramiju pomagal pri umetniškem opusu in mu stal ob strani ob izdaji njegove prve knjige Un borghese piccolo, piccolo, ki je izšla leta 1976 in pod režisersko taktirko Maria Monicellija postala velika filmska uspešnica.
Cerami se je vedno gibal v filmskih krogih in tako postal prijatelj velikih imen, kot so Federico Fellini, Massimo Troisi, Toto' in Alberto Sordi. V zadnjih letih pa je prijateljeval z Robertom Benignijem, s katerim sta soustvarila filmsko mojstrovino La vita e' bella (Življenje je lepo). Z Benignijem, ki ga je Cerami označil za 'najlepše bitje, ki sem jih kadar koli srečal', sta soustvarila tudi scenarije za filme Il piccolo diavolo (Mali Hudič), Il mostro (Pošast) in Pinocchio (Ostržek).
Roberto Benigni si nikoli ni mislil, da bo napisal ali režiral film o fašistični Italiji, vse dotlej, dokler si ni poskušal zamisliti najbolj ekstremne situacije, v katero bi lahko postavil svoj komični drugi jaz. Ni si mogel zamisliti bolj črnega časa v naši skupni zgodovini od holokavsta. Začel je delati s ko-scenaristom Vincenzom Ceramijem na seriji skečev, v katerih se znajde njegov junak v strašnem svetu koncentracijskega taborišča. Tedaj pa je prebral nekaj, kar mu je seglo do srca. Šlo je za sestavek o revolucionarju Trockiju. Ko je Trocki ujet v bunkerju čakal, da ga Stalinovi plačani morilci ubijejo, je v tem svojem najbolj črnem trenutku zapisal, da še vedno verjame, da življenje JE lepo. Ko je Benigni premišljeval o tej nenavadni izjavi Trockega v trenutku, ko je ta zrl smrti v oči, se je odločil, da bo naredil film o moči ljubezni, radosti in smeha, da ostanejo na skrivnosten način živi v najbolj strašnih okoliščinah, v katerih se znajde človek. Prav v tem času je Benigni raziskoval zgodovino italijanske deportacije tisočih Židov v obdobju fašizma. Tako se je rodila zgodba o Guidovem nenavadnem poslanstvu ljubezni v koncentracijskem taborišču.
